Mesec: junij 2019

Smo tik pred zaključkom šolskega leta. Kar v srcih mnogih vzbuja različne občutke; veselje, olajšanje, skrb, razočaranje, jezo, mogoče celo bes … Trenutno sama vse to bolj kot ne opazujem. Formalno izobraževanje je v večjem delu za menoj. Pa tudi otroček je šele dobro leto v najmlajši vrtčevski starostni skupini.

Nekoliko pobližje se srečujem z nečaki; šolarji, srednješolci in celo maturanti … Nekateri se zopet veselijo, drugi jezijo, tretji pravijo, da bo poletje še dolgo … Nekateri razmišljajo o nadaljevanju študija, spet drugi bi najraje odložili šolske zvezke in knjige ter iskali delo … Moči in marljivosti slednjim ne manjka, tako da bi se delo kaj hitro našlo.

A tu so še njihove družine. Predvsem starši, ki se morda bolj kot njihovi otroci zavedajo, da je poklic kljub vsemu pomemben. Mogoče ne toliko v prvi vrsti, če si marljiv, delaven in iznajdljiv. A kar moreš, moraš narediti … In tako se v družinah odvijajo tudi prave čustvene drame. V posameznikih in tudi v medosebnih odnosih.

Kaj bom prinesel domov?

Sprašujem se, koliko je zares pomembno, kaj ob koncu šolskega leta otrok ali mladostnik zares prinese domov. Ali ni nenazadnje pomembna celoletna dinamika? Morda pa je zaključek toliko bolj ključen zato, ker lahko vpliva pri vpisu na želene smeri nadalnjega izobraževnja, mogoče celo na višino štipendije … A gotovo vpliva tudi na razpoloženje ostalih članov družine. V prvi vrsti staršev.

Spominjam se svojih šolskih let in mirnega obdobja pridnosti in posledično predvidljivosti, ko smo skozi leto že slutili, kaj bom prinesla ob zaključku šolskega leta … Tam nekje do petega razreda osnovne šole. Potem pa sem postala nekoliko trši vzgojni oreh za starše … Prišel je namreč tisti ljubi čas, ki se mu reče puberteta in me brez izjeme potegnil v svoj vrtinec. Pri vprašanju, kaj bom ob koncu šolskega leta prinesla domov, mi je bilo pomembno, da ne glede na celoletno dinamiko, ohranjam prav dober uspeh. S čimer so se kasneje sprijaznili tudi starši. Čeprav so še vedno menili, da zmorem več. A so se bolj kot na uspeh, usmerili v vzgojo za vrednote, občutek za odgovornost do lastnega življenja. Nekako na tiste bistvene stvari, ki so posledično vplivale na ravnanje v družbi in tudi na uspeh … predvsem v času odločanja za poklic, srednješolskem in fakultativnem izobraževanju.

Ko tako torej opazujem sestre in brate ob odraščajočih najstnikih, pogosto slutim logiko, ki smo jo bolj ali manj pridobili pri maminih vzgojnih prijemih. Ne samo z besedami: “Pomembno je priti do poklica, če se da čimprej, ker ne veš, kako se lahko odvije tvoje življenje,” ampak tudi iz izkušenj, ki so krojila naša življenja.

Ti mene sploh (ne)razumeš

Ko gledam nazaj na obdobje šolanja in odraščanja ugotavljam, da se ne glede na dane situacije, bistvo odnosne dinamike pogosto ponavlja. Mogoče zaradi danosti ženske narave, če izhajam iz slednje. Nemalokrat se zgodi, da najbližjim potarnam glede stvari, ki me pestijo. In nemalokrat se tudi zgodi, da dobim instant rešitve. Predvsem s strani močnejšega spola, a tudi ženske pogosto nismo izjeme. Ker so rešitve pogosto bolj instant zadeva.

Vendar pa ni tolikokrat problem samo v rešitvah, ampak včasih niti ne vemo natanko, kaj nas zares pesti. V vrtincu neprijetnih občutij pač ne vemo, kam sodijo. In prav v tem potrebujemo bližino, sočutje in razumevanje ter pogosto tudi čas, ki nam ga bližnji za to nameni. Iz slednjega torej lažje razumemo zaplet; pogosto trdimo, da nimamo časa, zato so rešitve priročnejše orodje, ki kadar smo zares iskreni, pogosto vzbudijo jezo, ki se oblikuje v stavek: “Ti mene sploh ne razumeš …”

Prepoznavanje notranjih občutkov

Pogosto je to tisti skriti ključ, ki odpira pot do srca bližnjih. In konec koncev tudi do globine lastnih občutij. Tega sem se učila v primarni družini in nekako je to tudi vseživljenjski proces. A ko gledam nazaj, so bili prvi temelji tega zavedanja položeni prav z vstopom v puberteto, ki so svoje signale puščali na več nivojih:

  • Telo; je s pubertetno prelomnico povzročilo pravi vihar. Ko naenkrat ne sama, ne starši niso vedeli, kaj natanko se dogaja. Ko nas je preko danih življenjskih situacij (šolskih obveznosti in uspeha) vrglo iz cone predvidljivosti. Nekako po naravni poti razvoja mene kot najstnico, v dramo mešanih občutkov pa je potegnilo tudi starša. Ki sta posledično trčila ob lastne občutke nemoči, negotovosti, zmede, napetosti … In vse to se je dogajalo v naših telesih. Od katerih sta se najprej začela učiti starša. Tako sta posledično z odprtostjo do nepredvidljive pubertete zopet lahko iskala starševsko vzgojno moč, gotovost, nove poti …
  • Duša; se je nakako najbolj zrcalila v drami mešanih občutkov, čustev, ki niso prihajala sama po sebi, ampak so se kazala skozi dinamiko v medosebnih odnosih in nam dano telo. Najprej se je zdelo, da se nekaj dogaja. Nekaj nam še nepoznanega. Vendar da smo se tega lahko lotili, nismo smeli izpustiti telesa. Vrtoglavice ob občutku zmede, nemoči v sključeni drži, negotovosti in občutka strahu v očeh, napetosti v rokah, nogah, prsih, ko nas je kaj pošteno razjezilo … Tako sta s prepoznavanjem in razmejevanjem vseh teh mešanih občutkov starša zopet lahko postajala dobra vzgojitelja, močna v osebnem pristopu bližine in sočutja. Hkrati pa ostajala starša, ki sta dovoljevala moje mladostne provokacije in kljub sočutju vzpostavljala prave meje, ko sem odhajala od doma na žur: “Kar boš delala, bo v tvoje dobro ali pa v tvoje slabo … Da ne boš rekla, da te nisva opozorila …”
  • Duh; nekako presega človeka. In ne upam si preveč trditi, da ne bi o tem povedala premalo. Kar lahko rečem ob pogledu na lastne starše, sta se v vseh vzgojnih prijemih od tega, da sta si dopuščala občutek lastne nemoči in skrbi zame, dopuščala tudi vero v to, da vzgajata za dobro, za življenje. In ne dvomim, da je ob vsakem mojem odhodu od doma, v njunih srcih ostajala tiha molitev zame. Tako sta v globini vedela in čutila, kje sem.

Zato je mogoče bolj kot ‘kaj prinesem domov’, pomembno ‘kje sem in kaj se dogaja v meni’. Potem bo tudi to združljivo, da bom domov nosil prave stvari. Krojene po meri posameznika in morda ne po pričakovanjih bližnjih … 🙂

Foto: Rok Pisk

Meni