Pred dobrim letom dni nismo niti slutili, da je bilo to zadnjič … Zadnjič, ko smo spregovorili. Zadnjič, ko smo se skupaj smejali. Zadnjič, ko smo se bodrili. Zadnjič, ko smo si segli v roko, si pomahali in na čelu naredili malo znamenje križa …

Tako zelo boli … A takrat niti slutili nismo, da je zadnjič. Mogoče smo se prav zato tako polni upanja tudi poslovili. In po slovesu, ki je že zaradi hude bolezni tako bolelo, smo se po tistem pravem slovesu od zemeljskega življenja ponovno veliko spraševali …

od kod te moči?

Pred dobrim letom dni smo bili v moji primarni družini soočeni z atijevo že četrto diagnozo tumorske tvorbe … Četrtič in zadnjič, tokrat na prsih. Kar je pri moških manj pogosto, a ne nemogoče. In včasih tudi nas doseže tisto, kar se zdi nemogoče … A bolj pereč problem kot so ga diagnosticirali na prsih, se je že nekaj let kopičil v vitalnejšem organu, na pljučih.

Diagnozo slednjega so sprva nekoliko negotovo postavili januarja 2015, dobre tri mesece pred najino poroko. In takrat je nastopila tema. Posebno, ko še nismo dobili jasnih informacij. Ko je kljub nenehnemu spremljanju ponovno tako globoko zarezalo. Ko nastopi šok in panika … In samo ena želja … Da bi vsi skupaj dočakali poročni dan.

Kar se je tudi zgodilo. Ati je bil na najin poročni dan že čez polovico takratnega zdravljenja. In se je držal tako ponosno in pokončno, da večina svatov niti vedela ni, da se bojuje s tretjim rakom. Slednji se je počasi kopičil kar pet let. In z Božjo ter zdravniško pomočjo so nam bila naklonena še skupna tri leta. Podarjena in blagoslovljena z darom novega življenja, saj je bilo atiju dano, da je videl otroke svojih otrok (ko je preprosto tudi sam postal dedek). Ter kar dobro leto preživel z vnučkom, ga opazoval, pestoval in bil zopet še polnejši ponosa.

A kar nekaj mesecev pred njegovim slovesom se je začelo … Postopoma in po svoje hitro. Kašelj pri obrokih. Za kar smo najbližji prvotno predvidevali, da je posledica zatikanja hrane. In navsezadnje je bilo to res … A ne kot pri običajno zdravemu človeku, ampak kot posledica postopnega otekanja pljuč, ki so stiskala požiralnik in silila hrano v nasprotno smer.

Pa se tega niti nismo povsem zavedali, le hrana in obred skupnih obrokov je postajal vedno bolj prilagojen; spasirana gosta hrana, tišina pri obrokih, da se je ati lahko popolnoma posvetil hranjenju. In je šlo … Nekaj časa … Dokler se težavi s hranjenjem ni pridružilo še pitje vode …

V vročih poletnih dneh, ko je ati bojeval zadnje tedne svojega življenja, smo pred seboj opazovali še vedno pokončnega in povsem samostojnega človeka, ki je delal do zadnjega in: “Vse naredil,” kakor je to dejal sam, preden je šel še zadnjič od doma …

samo en odgovor

Bilo je veliko vprašanj, ki so še vedno ostala neodgovorjena. In še vedno je veliko vprašanj, za katera iščemo odgovore … A v eno smo najbližji prepričani. Kakor je bil v to prepričan tudi ati sam.

“Veliko je molitve. In to čutim. To pomaga …” je rekel ob zdravljenju tretje diagnoze raka na pljučih leta 2015.

Kljub mnogim ponujenim alternativnim zdravljenjem, je vse odklanjal z enim samim preprostim odgovorom: “Zaupam Gospodu Jezusu in zdravnikom.”

Kako si? Ali te je strah?

Sem ga pogosto spraševala. Posebno v zadnjim mesecih, ko smo se nekajkrat na mesec srečevali.

Kljub temu, da je težko govoril, mu je veliko pomenilo, da sem ga samo poslušala. Kaj ga boli, kako se počuti … Brez da bi servirala rešitve. Ker si v takšni situaciji preprosto precej omejen, negotov, prepuščen življenju, kakršno ti preostaja in z vprašanjem:

“Ati, ali te je strah smrti?”

Tako zelo me je bolelo. In tako zelo zanimalo. Zato sem ga v iskrenosti odnosa, ki sva ga imela, lahko vprašala tudi to.

Nikoli prej ga nisem o tem spraševala. Vsake toliko je še v mojih mladostnih letih odraščanja omenil, da ga je bilo pred operacijami strah, da se ne bo prebudil, da se ne bomo več srečali …

A v zadnjih mesecih življenja je na moje vprašanje vedno odgovoril:

“Ni me strah smrti … Rad bi še živel, a me ni strah smrti …”

Brez dvoma. Z neizmerno voljo do življenja. Vendar brez strahu pred smrtjo.

največji dar

Soočeni z bolečim odhajanjem, smo se spraševali, kaj nas je v dneh preizkušenj držalo pokonci. In zopet smo se lahko ustavili pri samo enem odgovoru:

Vera v Vstalega Gospoda … V Ljubezen, ki premaga smrt … V Ljubezen, ki ne mine …

Po preizkušnjah 16-letnega obiskovanja Onkološkega inštituta v Ljubljani, nenehnega spremljanja in zavedanja minljivosti, negotovosti, si ne znam predstavljati življenja brez vere …

Vera namreč ne odvzame bolečine. Da upanje in jemlje strahu njegovo moč …

To je naša vera

To sta starša ponosno izpovedovala. Včasih sicer v drdrajočih in kdaj se je tudi zdelo, da površnih molitvah. A sta iskala Gospoda, Vstalega … In mu ostajala zvesta v preizkušnjah …

Kar ni moglo mimo mojega življenja. Mimo mojega nenehnega iskanja, zakaj je tako vredno iskati Kristusa … Boga, človeka, preizkušanega, trpečega, umrlega …  In Vstalega od smrti. (Flp 2,5-11) – Zakaj?

Da bi tudi mi bili rešeni strahu pred smrtjo.

In temu sem bila priča. Tako zelo od blizu. Tako zelo zares. Tako zelo oprijemljivo v odgovorih, ki jih je ati dajal s tako gotovostjo … Kot tega ne pomnim nikoli prej …

Poleg vse dediščine, ki jo je zapustil, je ta najdragocenejša. Shranjena v “mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda” (Lk 12,33). – Bolezen namreč lahko vzame telo. In nič več, če ji tega ne dovolimo.

—

Foto: družinski arhiv (fotografija je iz mojega zadnjega skupnega rojstnodnevnega praznovanja)