V teh dneh smo na zadnjo zemeljsko pot pospremili “buditelja našega naroda”, kot ga je v govoru poimenoval predsednik države Borut Pahor. Enega od očetov naše samostojne dežele, Ivana Omana.

Prvič sem prisostvovala pogrebni slovesnosti z državnimi in vojaškimi častmi, a se me posledično tudi zaradi množice novinarjev, kamermanov in fotografov, to ni nič kaj manj dotaknilo. – Posebno zato, ker sem imela g. Omana čast spoznati tudi osebno. In naj bo ta kratek zapis moj hvaležni poklon njemu in vsemu, za kar si je prizadeval.

nenadejano srečanje

Sredi poletne vročine smo z možem, njegovima sodelavcema in malim dvomesečnim Emanuelom, g. Omana obiskali na njihovi domačiji v Zmincu v Poljanski dolini. Sama sem takrat spremljala moža, ki je skupaj s sodelavcema intervjuval g. Ivana za dokumentarni film o Janezu Evangelistu Kreku, z naslovom Samo začeti je treba.

V privajanju na čisto sveže materinstvo, intervjuju osebno nisem prisostvovala. Sva pa z Emanuelom vedrila v njihovih domačih prostorih ob prijetnem klepetu s snaho pokojnega g. Omana in uživala v družbi njegovih štirih razigranih vnučkov, ki so mu družbo delali na domačiji. – Z g. Ivanom sem se spoznala ravno toliko, da sem lahko čez nekaj mesecev tako od blizu začutila …

srčnost do najmanjših in najmlajših

“Sključena hrbtenica od dela na kmetiji, a pokončna drža, dana od Boga …” kot je v govoru pred odprtim grobom spregovoril Blaž Podobnik, eden izmed njegovih vnukov. Tako sem ga srečala čez nekaj mesecev na premieri prej omenjenega dokumentarca, kot enega izmed povabljenih častnih gostov. – A vselej preprostega. Tako preprostega, da je prve korake po vstopu v dvorano namenil našemu Emanuelu. To se me je tako močno dotaknilo, posebno ob misli, da je pred menoj stal utrjen, preizkušan in ugleden zdravorazumski kmet iz Zminca.

Odprt za življenje, s srčnostjo in skrbjo do najmanjših in tudi najmlajših. Kar je poleg vojaške častne garde, uglednih cerkvenih in državnih dostojanstvenikov in nas preprostih vernikov, pričala tudi številčna četa najbližjih sorodnikov, posebno številčnih otrok in vnukov.

G. Ivan Oman, hvala za vaše prizadevanje in vaš zgled, ki preko generacij, ki ste jim dali življenje in jih vzgajali v pokončnem krščanskem življenju, pronica tudi v našo družino! – Bog vam obilno povrni!

—

Foto: Rok Pisk (fotografija je nastala ob snemanju dokumentarca)