Mesec: september 2019

V nosečnosti so dnevi, kot jim pravim; taki, ki se odštevajo in – pri nekaterih kot sem to sama – ki se prištevajo. Slednji so tisti, ki jih v zdravniški terminologiji označujejo po 40. tednu nosečnosti oz. čez rok.

Ne vem, kako bo tokrat … A po izkušnji prvorojenega sinka, ki je po zdravniški matematiki zamujal 9 dni, sva se ob rojstvu z možem kar malo nasmejala. Saj sva bila enotna, da je ugledal luč tega sveta natanko po dopolnjenih devetih mesecih … Ali ni bil potemtakem rojen ob pravem času?

“Ali se še nič ne dogaja?”

Eno od skoraj gotovih vprašanj, ko (predvsem po predvidenem roku poroda) prestopim prag ambulante. V prvi nosečnosti mi je to vprašanje šlo kar malo na živce, a sem vselej mirno odgovarjala: “Še nič. Sicer me ne bi bilo tukaj.”

V drugo sem zares še nekoliko bolj mirna. Nekako v duhu, ko vem kaj in kako pričakovati ter hkrati v zavedanju, da bo drugič vseeno prvič in še vedno lahko po svoje nekako preseneti. Tokrat sem na ponovitev že znanega vprašanja odgovorila nekoliko drugače: “Še nič. A to ni prvič. Tega sem že vajena.”

ko se vseeno nekaj dogaja …

Dan po predvidenem datumu poroda poleg CTG-ja (kardiotokograma), ki spremlja bitje otrokovega srca, me z ultrazvokom pregleda tudi zdravnica. Na moje začudenje ne ponovi vprašanja, s katerim me navadno vedno znova pozdravijo medicinske sestre, posebno v dneh, ki jih začnem prištevati.

“Bo ko bo,” mirno pravi zdravnica.

“Veste, saj naš Emanuel je bil po najinem občutku rojen natanko po devetih mesecih. Čeprav se to ni povsem ujemalo z zdravniško matematiko,” nadaljujem sama.

“Večina otrok je rojenih ob pravem času. V sami matematiki se človek lahko hitro zakalkulira …” pomirjujoče in z nasmehom odgovori zdravnica ter med pregledovanjem otročka še vpraša: “Ali se pojavljajo kakšni krči?”

“Da, že kar nekaj tednov. Tega se v prvi nosečnosti ne spomnim. Takrat ko se je začelo, se je začelo zares …” opišem občutek, ko se vseeno nekaj dogaja …

čemu zdravniška matematika?

Meni osebno bližje in bolj življenjsko je tisto svetopisemsko pojmovanje “ko so se ji dopolnili dnevi” (Lk 2,6). Prastara logika človeškega čudenja oz. opazovanja naravnih življenjskih procesov. A se v našem okolju in času težko izognemo matematiki. Ki kljub temu ni tako napačna iz nekaj sledečih razlogov:

  1. Občutek predvidljivosti; ki navadno pomirja. Namreč ko veš približno kdaj lahko pričakuješ novega družinskega člana.
  2. Urejenost porodniškega dopusta; ki sovpada z našo urejenostjo socialne varnosti, ki pač ne more mimo zdravniške matematike.
  3. Pravilnost otrokovega razvoja; pri čemer je lažje slediti, ali se otroček bolj ali manj optimalno razvija v nekem določenem časovnem razponu. Ter posledično možno posredovanje s strani stroke, v kolikor je to potrebno.

Zdravniške matematike torej ne vidim kot nekaj slabega. Res pa je, da lahko skozi nosečnost možna ne prav prijetna predvidevanja lahko precej vznemirjajo. Tako kot vznemirja tudi zamujanje … In v tem je tako zelo dobrodošla zmožnost mamice, da se zmore v pričakovanju kljub zdravniški matematiki in možnim predvidevanjem umiriti. Zaupati. Da niso zdravniki edini pravi bogovi, ki sledijo pravilnosti razvoja. Ampak da novo življenje spremlja On, ki ga je ustvaril, “stkal v materinem telesu” (Ps 139,15). Da bo tako pomembno delo, ki ga je začel, tudi dokončal. Ob pravem času.

Foto: Rok Pisk

 

Meni