Mesec: november 2019

Po dobrih dveh mesecih od drugega poroda, se oziram na prehojeno pot od prvega klica v ginekološko ambulanto, pa do zadnjega obiska, ko sem bila na pregledu po porodu.

Najbrž mnogim znan občutek tistih neprijetnih metuljčkov v trebuhu ob misli, ko moram k zdravniku, pogosto preplavi tudi mene. Posebno, kadar obiščem zdravnike specialiste. In posebno, ko sem še kot najstnica pomislila, da bom najbrž enkrat le morala stopiti tudi do ginekologa. – Nič posebnega, so samo zdravniki, ki te pregledajo, a vseeno ima strah pred novim velike oči …

A sama sem se prvič odpravila na pregled malo pred poroko (se pravi pri 21. letih). In sicer, ker so me bolj kakor notranji občutek, k temu spodbujali iz preventivnega onkološkega programa Zora … – “No, pa grem, če mi že toliko težijo,” je bila moja prva misel, ko sem že drugič dobila njihovo kuverto.

strokovna doslednost

Sicer sem že prvič, ker je bilo iz sistema pacientk razvidno, da še nisem opredeljena glede svojega ginekologa, poklicala v ambulanto izbrane zdravnice.

“Ali imate kakšne težave?” je vprašala medicinska sestra.

“Ne, kličem zato, ker so me iz programa Zora obvestili, da še nimam izbrane zdravnice,” sem odgovorila.

“Pravite, da težav nimate. Ne zamerite, a vprašati vas moram, ali ste spolno aktivna?” je nadaljevala sestra.

“Ne,” sem mirno odgovorila.

Kakor da odgovor sestre ne bi dovolj prepričal, je z enako previdnostjo ponovila vprašanje. In moj odgovor je bil enak prejšnjemu. 🙂

“In kaj lahko potem sporočim na program Zora?” sem nadaljevala.

“To, kar ste povedala; da nimate težav in še niste spolno aktivna. Mi vas v tem primeru namreč ne smemo pregledovati,” je sklenila medicinska sestra.

Cenila sem previdnost, sočutje in predvsem strokovno doslednost medicinskega osebja. Iz česa naj bi namreč sestra samoumevno sklepala, da v kolikor kličem v njihovo ambulanto, sem tudi primerna za pregled?

prvi vtis pusti odtis

Kakor mnogo stvari v življenju, ki se nam zgodijo prvič in pustijo tisti prvi vtis, lahko rečem, da je konec koncev to tudi nekakšen model za nadaljnje izkušnje. In tako je bilo tudi drugič, ko sem ponovno iz istega razloga klicala v isto ambulanto. – A v izbrano ambulanto nisem klicala kar tako na žreb oz. loterijo, ampak z razlogom … Z razlogom za …

možnost izbire

Vedela sem namreč, da v izbrani ambulanti dela ginekologinja z ugovorom vesti. Več o tem si lahko preberete v prispevku TUKAJ.

Kar je zame pomenilo, da nama bo z zdravnico obema jasno, o kakšnih kategorijah govoriva; namreč o spoštovanju življenja brez uporabe kontracepcije, možnostih umetnega splava in presejalnih testih še nerojenega otročka.

A glej ga zlomka … V drugo medicinska sestra ni ponovila istih vprašanj … Namreč o morebitnih težavah, spolni aktivnosti idr. In – ti šment – še vedno nisem bila poročena … Vendar pa naročena na pregled. In sicer ne k zdravnici z ugovorom vesti. Ampak k zdravnici, ki dela v isti ambulanti in je, kakor sama temu pravim, čisto običajna ginekologinja

spoštovanje

Z zaročencem sva v čakanju, da me medicinska sestra pokliče v ambulanto, podpisovala poročna vabila. 🙂

Ko sem le stopila k sestri, s katero sva čisto novo kartoteko zapolnili z mojimi podatki, sem še dejala: “Tokrat me niste nič povprašali, ali imam težave in sem spolno aktivna … A nisem še poročena. In nisem spolno aktivna …”

Medicinska sestra je pogoltnila debel cmok, ki se je nabral ob mojem komentarju in v zadregi dejala: “Ko boste stopila v ambulanto k zdravnici, ji vse lepo razložite.”

In tako se je nadaljevalo. Ob mojem prihodu je zdravnica vstala izza svoje delovne mize, mi segla v dlan in izrazila dobrodošlico: “Pozdravljena! Vi ste pa nova, kajne?”

Prijeten prvi vtis, ki je pustil močan odtis. Povsem mirno sem svoji novi zdravnici razložila, da se z zaročencem pripravljava na poroko. Da še ne živiva skupaj in se veseliva poročne noči. Da se veseliva življenja, nisva pristaša umetne kontracepcije in bova uporabljala metodo naravnega načrtovanja družine. – “Saj poznate te metode, kajne?” sem povprašala zdravnico.

“Zelo ‘na približno’. Na faksu skoraj nismo govorili o tem …” je odgovorila zdravnica.

“Ali vam lahko pokažem svoj ‘koledar’?” sem nadaljevala.

“Seveda. In tudi povejte mi, kako natanko izgleda ta metoda … Zdravniki smo namreč čisto preveč ‘zasuti’ s farmakologijo,” je bila spoštljiva zdravnica.

Ambulanto sem zapustila z mislijo, da bova z izbrano specialistko še dobro sodelovali. In tudi sva. Od tega prvega srečanja je nadrobno spremljala že moji dve nosečnosti. In tudi ni pozabila na spoštovanje življenja, ki ga živiva z možem, ko se izogibava kakršnim koli umetnim posegom. – Kako to vem?

“ne želi”

Je v materinsko knjižico zapisala zdravnica ob zadnjem pregledu po porodu, v vrstice o predpisani kontracepciji. Brez vprašanja, ali jo sploh želim. Najbrž si je mislila, da bom že omenila, v kolikor se je kaj spremenilo … 🙂

A se ni spremenilo. Ta korak bi lahko po domače poimenovala zdravniška šlamparija. – A zame je to globoka mera osebnega spoštovanja; do pacientke in njene odločitve. 🙂

Vir fotografije: www.pexels.com

Meni