Oktober se je prevesil in že skoraj tipam tisto jesensko moč, ki jo prinaša november. Tako nekako se mi je zdelo, da bom to pismo napisala prej. Pa je po tihoti vseh svetih in večnosti prišlo prej pisanje svetemu Miklavžu in sedaj se že veselimo rojstva našega Odrešenika.

Kako zelo hitro gre čas z majhnimi otroki. In medtem ko se veselim Jezusovega rojstva, me ob skorajšnjem sklepu leta stisne v srcu. In kar čutim … Tisto bolečino praznine. Bolečino praznega naročja, ki ga izkusijo številni starši. Do letošnjega leta so bili za naju to tisti drugi starši. Dokler nisva z možem v začetku leta tudi midva izgubila otročička. Otročička, ki naj bi se rodil letošnjo jesen, pa je svoje zemeljsko poslanstvo dopolnil v približno 8 tednu življenja.

Tako sva se tudi midva znašla med tistimi številnimi starši, ki so otroka izgubili s spontanim splavom. V meni so se po tem dogodku odvijale globoke temine nesmisla. Vedno znova sem si želela priklicati, da imava tri zdrave otroke … A tista temina praznine je bila tako boleča. Noben zunanji razlog je ni mogel osmisliti. Preprosto, bilo je preveč boleče. Bila je bolečina, ki je šla skozi moje telo. Nič več in nič manj. Bila je četrta nosečnost, ki ne bo nikoli izbrisana, čeprav se na trenutke zdi, da jo lažje zamolčim pred množico. Zato pišem to pismo …

Tebi, dragi dojenček …

… ki si tako hitro odšel, ko sva z atijem komaj dobro vedela zate. Tako težko pozabim tisto bolečino v spodnjem delu trebuha, ki me je prebudila sredi noči, ko nisem želela vstati. Ker sem se bala, da ne naznanja nič dobrega. Ker je bila znanilka izgube, ki je tako globoko zarezala vame. Bil je Gospodov dan. V župniji je vse žuborelo od veselja družinske nedelje (srečanje celotnih družin pri sveti maši in v dogajanju po njej). A v meni je podoba družinske nedelje ostala kot podoba smrti, praznine, nemoči, tistega notranjega krika …

Danes je bila zadnja družinska nedelja v tem letu. Priznam, misel na tako nedeljo je zame pretežka. Najraje jo zaobidem. Najraje se umaknem. V tišino. Če se le da, vsaj za kakšen trenutek v samoto. Da se lahko v molitvi pogovarjam, jezim, jokam, žalujem in tako globoko zaupam, da me slišiš ti, dragi otročiček. Da me sliši On, ki te je poslal in tako hitro poklical.

Tisto nedeljo, ko si odšel in v tednu po tem, so nekateri bližnji opazili, da z menoj nekaj ni v redu. In so me spraševali, kako sem? – Nisem ovinkarila. Povedala sem zate. Povedala, da si odšel. Čutila sem, da rabim (in rabiva) čas, da se z Rokom sama srečava z izgubo, preden jo deliva naprej. Preden jo deliva z najbližjimi in z otroki. Nekateri, ki so vedeli zate, so rekli, da otrokom ne rabiva govorit …

To se mi je zdel popolen zločin. Posebno po izkušnji, ko sva otrokom povedala. Predvsem pri Emanuelu, ki je bil za to najbolj dojemljiv. Najbolj si je želel še enega dojenčka. Bratca. Takega navadnega, kakor je pisal Miklavžu že lani. Tako sva začela to zgodbo. Potem pa sva povedala, da je dojenček zelo kmalu umrl. In takrat smo jokali, Emanuel in ostali z njim.

Težko rečem, da lahko pozabim na ta dogodek. Boli. A z vsakim dnem manj. Ko otroci sprašujejo po tebi, kam si odšel, jim povem:

“V Nebesa. K Jezusu in dediju Tinetu, da mu ni dolgčas in se že igra z vnučkom.”

To me v tistih vsakdanjih globinah najbolj potolaži. In sleherna hvaležnost: “za dojenčka, ki je v Nebesih,” kakor to otroci povedo v zahvalah pred spanjem.

Prihaja Božič …

Prihaja Bog. Kakor novorojenček, položen v posteljico kraljeve velikosti. Prihaja, da ne bomo sami. Prihaja, da bi bil z nami. In (upam), da tudi mi z Njim.

Blagoslovljen preostanek adventa in Božjega blagoslova Novorojenega tudi v novem letu.

—

 

Vir fotografije: www.pexels.com