Tokrat sem si naslov sposodila iz pogovorne teme, ki smo jo pred leti v takem času imeli z zakonsko skupino. In me od tedaj nagovarja do današnjih dni. O prazniku vseh svetih in dnevih, ki ga obkrožajo, se veliko govori, piše … No, odvisno kakšno podobo privzame in kaj opazimo. Lahko so vsi sveti, lahko je to “dan spomina na mrtve”, lahko dan prej straši še noč čarovnic … – A naj se tokrat, bolj kot s kritiko, osredotočim na bistveno, na dan vseh svetih.

dan vseh svetih – tudi neimenovanih

Z otroških let se spominjam hladnih oktoberskih in novemberskih dni, številnih sveč in transferzalo grobov, ki smo jih obiskali v tistih dneh. Tudi grobov, kjer smo se ustavili navadno samo enkrat letno. To je bil poseben čas. Čas, ki je bil bolj kot katerikoli v letu, posvečen razširjeni družini in številnim dobrim prijateljem, ki so že prestopili prag večnosti … In vedno znova sem starše spraševala, kdo so in kako so povezani z nami. Bolj kot sem se poglabljala v zgodbe njihovih življenj, večje je bilo spoznanje, da je marsikdo izmed njih živel tiho in sveto. Četudi ostaja neimenovan za širšo javnost. Vendar v veri in zgledu, da je živel sveto, se mu v molitvi kljub temu lahko priporočam.

kako praznovati dan vseh svetih?

Najbrž vsak izmed nas nosi neko svojo podobo, kako praznovati dan vseh svetih. Morda najprej ob obiskovanju grobov niti ne pomislimo na praznovanje. V določeni meri na naše poglede vpliva tudi komerciala. Čeprav se zdi, da bolj kot sveče in nagrobne aranžmaje v zadnjem času zasenčijo že božično-novoletni okraski. In vse pogosteje pojavljajoči se rekviziti za t. i. halloween party-e. O prikladnosti slednjih si lahko več preberete TUKAJ.

V nadaljevanju bom kratko predstavila nekaj možnosti, ki so bile prisotne v mojem življenju skozi odraščanje do danes, in sicer:

1. Obiskovanje transferzale grobov; tako nekako je bilo v teh prazničnih dneh pri nas, ko sem v svoji mladosti še živela s starši. En dan smo obiskali v večini mamino sorodstvo, s pričetkom še nekaj očetovega. Prvi postanek v Livoldu pri Kočevju in vse do Sodražice. Naslednji dan v večini očetovo sorodstvo in prijatelje. Postanke so poleg cvetja in sveč, spremljale še molitev in spomini na pokojne ter obisk še kakšnega živečega sorodnika.
2. Molitev mladih na grobovih; prav tako sem imela priložnost v času srednješolskih let skupaj z duhovnikom in prijatelji obiskati domača pokopališča in moliti za pokojne. Po molitvi ob vrnitvi v župnijske prostore, smo odprli tudi krstne knjige in se poglobili v raziskovanje naših družin. Takrat sem sama od slednjega imela bolj malo, saj smo bili v Metliško župnijo priseljeni. Po tolikih letih pa bi kakšen zapis našli tudi o nas. 🙂

Z vstopom v zakon pa so se nekatere navade nekoliko spremenile. V pogovoru sva z možem soočala, kakšna tradicija nama je bila privzgojena v primarnih družinah in trčila ob vprašanje …

kaj obdržati?

S poroko sta najini primarni družini dobili nove vezi. Predvsem z ozirom na praznik vseh svetih. Kaj torej obdržati in kaj morebiti izključiti? Obiskovati grobove in prižigati sveče? – Kar je daleč od skrbi za naš planet. Ali pa zapravljati za številne aranžmaje. – Ki prav tako najbrž niso povsem razgradljivi (v kolikor pomislimo na posodo in gobo, kamor jih pritrdijo). Poleg tega se je kakšno leto primerilo, da je kdo od naju ravno takrat zbolel. Pred dvema letoma so bili nekajmesečnemu Emanuelu prepogosti postanki precej odveč. In posledično nama tudi. Pa na večjih pokopališčih še gneča. Letos sem sama še v poporodni otročnici … Kaj torej storiti? Kaj odnesti? Kaj je razgradljivo?

“Molitev,” je čisto mirno na moje vprašanje odgovoril Rok.

In kmalu zatem: “Ampak molitev ni razgradljiva. Ta je večna.”

Poleg tega deluje tudi na daljavo. Presega meje, ko zaradi lastne omejenosti ne morem od doma (npr. bolezen). Presega pa tudi meje zemeljskega in sega v večnost. – Kakor temu praviva midva; nalaganje na nebeški račun. 🙂

Hkrati pa v premisleku o molitvi za pokojne in v spominjanju nanje s tem tudi odgovorim na vprašanje o …

urejenost grobov

S tem se do pred letom dni nisem posebno ukvarjala. Kar se tiče stalnosti, se tudi sedaj ne (za kar obstajajo logistični razlogi). A do lanskega leta nismo imeli družinskega groba, ki bi pripadal kot dodatna dva kvadratna metra k naši hiši. Po atijevi smrti pa se je to spremenilo. Kljub bolezni, v kateri je še bolj zorel za večnost, mu je veliko pomenila tudi zemeljska stvarnost. Namreč kultura poslavljanja od zemeljskega življenja oz. pogrebne slovesnoti in kar paše zraven. Ter posledično tudi skrb za to. Tako smo tudi z nagrobnim obeležjem primerno poskrbeli, da ne bi prehitro zbledel spomin na vsem dobro znanega čevljarskega mojstra.

Temu, da bližnji poskrbimo za nagrobni spomenik, ki je lahko tudi svojevrstna umetnost, pa pritiče tudi bolj ali manj stalna skrb za grobove. S čimer se v atijevem primeru redneje ukvarja mami. – Koliko, kaj in kako prepuščam njeni odločitvi (saj zaenkrat z družino živimo še dokaj daleč). Osebno pa me ujezi, v kolikor se kdorkoli loti komentiranja o tem, kaj paše in kaj ne v nagrobnih aranžmajih.

Okrasitev prepustimo stvari okusa oskrbnikov posameznega groba. Pomembneje kakor to naj ostaja, kako smo za naše bližnje skrbeli, ko so bili še med nami. In kako spomin na to spreminja tudi naše sedanje odnose.

—

Vir fotografije: www.pexels.com