To je vedno dobro vprašanje. In predvsem na mestu. Nikoli pravzaprav nimam enostavnega, diametralnega odgovora. Vsako leto se mogoče kakšna stvar malenkost spremeni, do določene mere smo tudi simpatizerji tradicije. Eno pa ostaja vsako leto isto. Vedno znova se ob vzhajajoči Davidovi zvezdi veselimo Jezusovega rojstva. Rojstva Boga z nami.

tradicija – radikalizem – korenina preteklosti

Priznam, nisem zagrizena tradicionalistka. To bi lahko v prvi vrsti potrdil mož, ki mu je moj ne-tradicionalizem spremenil pogled na življenje. Pa najbrž še kdo, ki me malo bolje pozna. Skratka, zelo redko me prepričajo floskule: “Ker je tako vedno bilo … Ker se spodobi … Ker ni praznikov, če ni …”

Še vedno se pogosto srečam s svojim uporništvom. Pa ne kar tako. Ampak vedno znova iščem tisto pristno, živo in resnično korenino, dediščino preteklosti. Nekaj, kar me nagovarja od znotraj. Nekaj, kar lahko PRAZNIkom daje vsebino. Daje pridih tistega, čemur je naša korenina strašev, starih staršev, prastarih staršev rekla SVETEK. Da je bil petek – petek. In svetek – svetek. Dan, ki ga v naših življenjih posvetimo Bogu in drug drugemu.

In ker se že ves advent kreše veselo pričakovanje rojstva Boga z nami, ga pri nas tudi po Božje počastimo. Kaj naj bi to pomenilo, pa mi je še nedolgo nazaj razložil Emanuel:

“Mami, a bomo spet s kadilom hodili po hiši? – A veš, to pa zato, ker se bo kadilo in potem se dim dviguje visoko v zrak. Prav do Nebes. A ti to veeš?”

Poleg dišečih vonjav kadila, drug drugega, dom in bližnjo sosesko pokropimo še z blagoslovljeno vodo. V spomin na naš krst, s katerim smo bili potopljeni v smrt in Vstajenje. V Odrešenost izvirnega greha.

Povežemo se v molitvi, pesmi, prebiranju Božje besede in našem druženju.

V kolikor pa iz mize zadiši še po potici in kakšni dobroti, sicer nimam nič proti. A v luči tega, da nas tovrstna priprava ne odvrne od bistvenega. Še huje … da se ob tem ne čutimo obremenjeni in nemirni.

Tudi naš dom je pogosto podoben hlevu. Malce po zaslugi otroške razigranosti. Malce po solidni in ne pretirani urejenosti (ker ne pričakujemo sanitarne inšpekcije). Precej pa tudi po vonju otroških pleničk …

spreminjanje – življenje – upanje v prihodnost

Ko sem v tednu pred počitnicami prišla po otroke v varstvo, me je varuška povprašala, kako se kaj pripravljamo na Božič. Malo je tudi povedala, kako se na to pripravljajo z otroki. Prav tako o tem, kaj so se pogovarjali, kako bo doma pri vsakemu od njih. Nato sklene: “Emanuelu in Evi sem povedala, da boste tokrat pri vas imeli žive jaslice.”

V tistem trenutku sem se nekoliko zmedeno nasmehnila. Potem pa sem te besed ohranila v srcu. In jih premišljevala … Nenazadnje je to čisto res. Ruta je sicer že prava 4-mesečnica in nič kaj podobna novorojenčku. Vedno bolj mobilna in komunikativna. A spomin na tisti hlevček avgustovske poletne noči je tako zelo živ. Letos je namreč prav ona poskrbela za te žive jaslice.

In tako je vsakoletno spreminjanje. Na vsake toliko se rodi novo življenje. Še bolj pogosto se rodi kakšna nova beseda pri Evi. Skoraj nepogrešljivo se rodi kopica Emanuelovih modrosti (in včasih tudi norosti). 🙂

Malo za hec in malo zares. Veselimo se rojstva Emanuela – Boga z nami in se ga hrepeneče veselimo. Z Rokom pa tudi v teh dneh včasih rahlo v jezi zavpijeva: “Emanuel – dovolj heca.”

Tisti, ki imate otroke, to razumete. Tisti, ki imate sina s tem imenom, morda še bolj. In vse to kaže tudi na našo resničnost odnosa do Boga. Na našo živost v odnosu do Njega, ki prihaja in prenavlja obličje Zemlje.

Blagoslovljen Božič in obilo žegna naj vam tudi v novem letu natrosi On, ki prihaja.

 

—

Foto: družinski arhiv