Je minuli konec tedna odmevalo v Vipavi iz ust nekaj več kot sto vojakinj in vojakov. Ti so svoja življenja z odločnim: “PRISEGAM!” obljubili domovini. – Mi pa smo, v znak podpore, bili pri tem koraku ob njih.

Za koga?

To je bilo pogosto vprašanje slehernega, ko smo omenili, kam gremo. To, da se je moj najstarejši nečak odločil in vstopil v nekaj mesečno služenje vojaškega roka, smo vedeli. Da pa bo dal svojo obljubo domovini, je bila novica zadnjega tedna. In ob tem nikakor nisem mogla, da ne bi pripravila svoje družinice do še enega izleta na Primorsko.

Jesensko deževje, majhni otroci … A v meni je gorelo. Vse od trenutka, ko sem izvedela za obljubo. Tisti živi otroški spomin, ko sem pred dobrimi 25 leti spremljala prisego svojega starejšega brata. Pa ko sem kasneje v najstništvu kot skavtinja vsaj malo okusila obljubo, domoljubje in življenje v naravi. In kakor rečejo to mame, ki spremljajo svoje otroke pri tako pomembnih korakih: “Ah, saj se je komaj včeraj rodil.”

“Da, pred 22. leti z nekaj manj kot tremi kilogrami,” se nasmehnem z mislijo, da se bom najbrž tudi sama kdaj zalotila v podobnem besednjaku.

Ampak to smo mame.

Navkljub vremenu in temu, da v mojemu možu pravzaprav ni gorel enak ogenj, me je razumel. Sprejel je dejstvo, da v družini pač ni živega spomina na tovrstna dejanja, ker je zadnji dal obljubo moj tast. Takrat, se razume, še v bivši državi. A moj mož je vedel, da sva, kljub sedmim letom razlike, z nečakom preživela kar precejšenj del otroštva skupaj.

“In,” nisem mogla, da ne bi zaključila te zgodbe in približala možu svoje srce:“Predstavljaj si, da se čez nekaj let zgodi in bo TVOJ nečak dal obljubo. Fant, ki se ga še danes tako živo spominjaš, ko je kot dojenček spokojno počival v otroški lupinici, toplo oblečen z dudo v ustih. Kako je sedaj že fant in bo, ne glede na mnenje staršev, sprejel odločitev, ki je ne razumejo …”

Za koga torej? – Za tistega, ki se je kljub družini mešane narodnosti odločil …

za slovenijo!

Da bi bila zelo tesni simpatizer vojske, težko rečem. Se mi pa v času, ko se mi družbeni duh zdi precej mlačen, neodločen, zdijo taki koraki zelo pomembni.

V diametralnem nasprotju z množico, a v duhu mladosti – POGUMNI in ODLOČNI. Biti vedno pripravljeni služiti in sprejeti posledice odločitve. Nenazadnje “stati za svojimi besedami,” kakor je bilo rečeno v enem izmed slavnostnih nagovorov.

Moj mož pogosto reče: “Mladi bi tudi danes potrebovali leto služenja vojaškega roka ali leto življenja v samostanu,” slednjo dodaja iz svoje izkušnje.

Da bi se namreč v času precejšnjega udobja iztrgali iz tega nevarnega primeža. Se priučili reda in odgovornosti (v kolikor je šla ta lekcija v odraščanju mimo). In osvojili spoštovanje avtoritete.

Da bi v prekipevajočem življenju, ki vre na vse konce, “spoznavali in preizkušali svoje meje zmogljivosti,” kot so še dodali v govoru.

Hkrati pa, da bi kljub dobrim in manj dobrim platem služenja domovini, poslušali glas vesti. Da bi v notranjosti svojega srca služili najprej Bogu, nato domovini.

Bog živi vse mlade vojakinje in vojake. Mi pa se jih spomnimo v molitvi, da njihov korak na poti ne omahne.

—

 

Foto: družinski arhiv