Dragi sveti Oče,

pišem, kakor bi pisala atiju. Tako čutim. Z vsem spoštovanjem. V soboto, ko si sklenil zemeljsko pot, sem se z meni ljubo svakinjo grela na toplem zimskem sončku, klepetala o porodnih izkušnjah in poslušala … zvonenje. – “Kako, ali je že poldan?!” mi je odmevalo v glavi.

Res je v skorajšnjem rojstvu novega otročka (pri svakinji) korak počasnejši, ampak saj konec koncev nisva na kratkem sprehodu hodili toliko časa. Ko pa sem prišla domov, mi je mož povedal, da si sklenil. Leto. Pravzaprav ne Ti. Ampak Gospod, ki te je poklical v Življenje. Klic Tvojega vrhovnega Šefa je v meni prebudil molk. In v tej tišini so se začeli prebujati spomini … Na leta …

Na leta, ko sem te imela priložnost prvič srečat’ v živo in si nas na svoji avdienci v precej, nam razumljivi materinščini, pozdravil. Nas, peščico mladih belokranjk in belokranjcev. Bilo mi je 15 let … Ko sem izkusila veličino Večnega mesta in osrčje Tvoje državice. A Tvoj nagovor se zame tam ni končal, ampak šele začel.

Potem sva se zopet srečala. Brskam po spominih … Bilo je v pripravi na Svetovni dan mladih v Madridu v Španiji. Vse od prvega pa do tega velikega srečanja si me zelo nagovarjal. Predvsem v poslanicah, ki si jih namenil nam, mladim. Ko sem že imela občutek, da smo mladi totalno nemogoči primerki družbe, kjer se lahko edino nekako najdemo v diskotekah in po lokalih, si prišel naproti. V bistvu že Tvoj predhodnik, sveti Janez Pavel II. A sama sem se srečala šele s Teboj. To je rast in zorenje.

Lačna vsebine, v spraševanju in osebnem iskanju smisla, sem iz Tvojih ljubečih besed spoznala, da Ti nad nami mladimi, še nisi obupal. Da Bog nad nami še ni obupal. Da lahko iz našega mladostnega viharja, ki ga ne rabimo in ne smemo ZADUŠITI v omami tega sveta, raste naša vera. In raste vera Tebi tako ljube Cerkve.

Veš, ni bilo zaman. In že opažam bogate in lepe sadove.

Ko sva se torej na Svetovnem dnevu maldih ponovno srečala, sva se nenadejano srečala tudi z mojim bodočim možem. Le da tega nisva ne slutila, ne vedela. In preden sem se ponovno srečala s Teboj, sva bila z mojim srčnim izbrancem že par. Namenjena na srečanje k Tebi, sva vstopila v svet kot midva, v polletnem odkrivanju notranjega sveta drug drugega.

Potem pa je nastopilo prebiranje literature, ki si jo kot velik teolog spisal v letih svojega življenja. Moči so Ti jenjale in prosil si za umik v ozadje. Bilo je na mestu in bolj kot to verjamem, da je bilo v Duhi. Kajti Tvoj naslednik je nagovoril srca mnogih. In to je nova zgodba.

Tebi pa, sveti Oče Benedikt XVI. – HVALA! In Bog povrni na Nebeških poljanah, kjer upam, da se bomo nekoč (ponovno) srečali v Veselju našega Gospoda!

Tina

—

 

Foto: osebni arhiv