Starši ta stavek najbrž zelo dobro poznamo. Če ne v besedah, pa v očeh svojih otrok. Posebno, ko gre (po naše) nekaj narobe …

se jezim …

… pa pogosto nič kaj veliko ne spremenim. Razen, ko gre zares. In to otroci vedo, upoštevajo, dojamejo. Tako globoko, da je najbolj pogost stavek našega pet in pol letnika:

“Me boš še imela rada …?”

Predstavljajte si … v navalu tiste strastne jeze gotovo lahko rečem … Ne, pogosto nič ne rečem. Ali pa včasih

Počakaj, da se najprej malo umirim …

Mogoče nekajkrat udihnem, še pogosteje nekaj trenutkov tiho molim. Ker me naval vzburkanih čustev v meni tako preplavim, da sem pogosto težko razsodna. Prej krivična kot razsodna …

A tisti otroški: “Me boš še imela rada …” tako zelo odmeva v meni.

In ko v globini srca, – ne glede na nastalo situacijo, – prejmem Jezusov mir, odgovorim:

“Vedno te imam in te bom imela rada. Pa če boš naredil še tako veliko oslarijo.”

Na oslu je jezdil On, ki je naš Kralj, ko ga je pod srcem nosila njegova sveta mati Marija.

Na oslu je jezdil On sam, ko je teden pred svojo grozovito smrtjo vstopil v Sveto mesto in so mu množice glasno vzklikale: “Hozana!”

In ko se je v človeški stiski: “Pogovarjal z Bogom v Getsemaniju,” kakor to pove naš Emanuel, je šel do konca.

Vzel je nase naše grehe. Ni se več jezil, kakor poprej nekoč v templju, hiši svojega Očeta.

Vzel je nase težo naših grehov. In ljubil. In LJUBIL DO KONCA. Do konca in še čez, ne glede na vse naše oslarije.

 

Tega nam vsem želim v pričakovanju veselja Vstajenja Velike noči. Naj bo blagoslovljeno!

 

—

Vir fotografije: www.pexels.com