“…štiri … PET! – (U)Boga!” se je v poletnih dneh glasil eden od dih jemajočih komentarjev. Gospoda, ki sta sedela na kavi ob eni izmed ljubljanskih ulic namreč sama pri sebi (naglas) očitno nista mogla skriti začudenja, ko sva se z možem in petimi otroki sprehodila do glavne železniške postaje.

To je bil samo eden od glasnih komentarjev. Sicer pa smo prejeli še več debelih, začudenih pogledov. Med počitnicami sva se namreč s petimi otroki (tremi najinimi in dvemi izposojenimi) odpravila na izlet v prestolnico izpolnit dano obljubo – vožnjo z vlakom. Sledilo je še hitro kosilo, plovba po Ljubljanici, rahlo nepričakovana nevihta in vožnja s kavalirjem …

“Z ženo in petimi otroki vedrimo v središču mesta. Bi nam lahko, prosim skrajšali pot do železniške postaje pred tem nalivom?” je Rok poklical na številko kavalirskega prevoza.

Rečeno – storjeno. Saj ne, da smo se že mi malo gnetli v skromnem prostorčku. A če je srce veliko in odprto za življenje, sprejme še koga. Tako sta se nama v begu pred nevihto pridružila starejša zakonca, nemška turista, ki sta bila še nekaj trenutkov pred tem z nami na isti ladjici.

“OO, little  suneshine …”

… nista mogla skriti navdušenja ob pogledu na našo najmlajšo. Kavalir je zapeljal do skrajnih meja peš cone starega mestnega jedra – do Cityhotel-a, kjer sta prebivala turista. Nam pa je nič kaj skromen nadstrešek iste stavbe nudil začasno zatočišče pred nevihto. Da bi otroke kar najbolj odmaknila pred nalivom, sva jih posedla kar na okensko polico. Tako so, malo po starosti malo po velikosti, sedeli otroci kakor v izložbi. Za trenutek se je v naši neposredni bližini ustavila gospa srednjih let in spodbudno prikimavala.

“Lepo, lepo …” je čez nekaj trenutkov še dopolnila svoje prikimavanje.

“Za danes so vsi najini,” sem se še nasmehnila gospe, ki je v jenjanju deževja odhitela na svoj dom.

Kmalu zatem smo ji sledili tudi mi, preden bi nas spet popolnoma namočilo.

(U)Boga? – V bogu …

Sem (ali pa kar sva – z možem) ena tistih, ki menim (ali pa doživljam), da so otroci zame veliko (ali pa največje) bogastvo. Ampak ne samo kot lepa floskula. Pač pa čisto zares. Nekaj mojih in pogosto (vsaj za nekaj ur) še kakšen izposojen. Najpogosteje in v najbolj obilni meri v to bogastvo vložim svoj čas. In da ne bo zvenelo tako idilično, mi da moj neprecenljivi zaklad kopico vseh svojih odtenkov; veselja, smeha do solz, skrbi, pestrih idej, spravljanje ob pamet … In pogosto se ta koktejl vsega skozi ves dan zavrti kar nekajkrat. A to je življenje …

čisto pravo živo življenje

Pogosto se, tako kot številni starši, vzgojitelji, učitelji, profesorji … Skratka vsi, ki poleg podajanja znanja, živimo v živih – vzgojnih – odnosih, mahnem po glavi in si v navalu jeze rečem: “Kaj je meni tega treba?”

Da, v vzgoji pogosto ni hitrih rezultatov in skoraj neposrednih potrditev. Pogosto se pozabi zahvalo, spregleda napor in vloženo ljubezen. Vzgoja zajema našo celovitost. Podvržena je nenehnemu učenju, spoznavanju, sprejemanju. In če je prava, je to obojestranski proces. Živ proces. Nenazadnje življenje samo. Zato je vredno. Vredno včasih obrezovati divjake, da bodo ob svojem času obrodili sad.

Zato sem rada del te vzgoje. Ker sem včasih v nemoči morda res (u)boga. A tako še toliko bolj v zavedanju, da ni vse odvisno od mene. Da smo vsi mi, ki preživljamo skupni čas in se medsebojno vzgajamo – V Bogu – Stvarniku, Ljubitelju Življenja.

Pa obilo blagoslova vsem vrtcarjem, šolarjem, veroučencem, dijakom, študentom, staršem, vzgojiteljem, učiteljem, profesorjem … Skratka vsem, ki bomo bolj ali manj aktivno vključeni v obdobje novega šolskega leta.

 

—

Foto: www.pexels.com