Saj poznate tisto otroško veselje, ko skozi leto kaj pričakujemo. Ali pa smo pričakovali kot otroci. Ali pa pričakujejo naši otroci … Pust, svetega Miklavža in rojstni dan. No, ko izpadajo mlečni zobje, tudi zobno miško. 🙂

Za pusta si zamislimo običajno naše želje dovolj zgodaj, da lahko pravočasno poskrbimo za kostume. Čeprav se ideje od realizacije pa do izvedbe še velikokrat spremenijo. 🙂

Do svetega Miklavža je pogosto tisti dooolg čas, ko zime še ni in ni na obzorju. Samo proti nebu gledamo v škrlatno nebo in ponavljamo: “Miklavž pa spet piškote peče.”

Čas do decembra v zadnjem obdobju našemu prvorojencu skrajša še zobna miška. In sredi poletja še rojstnodnevno praznovanje.

“Dajmooo!!”

Je v zimski sezoni pogosto slišati izpred naših televizijskih ekranov, ko navijamo za naše smučarske skakalke in skakalce. A naš Emanuel je imel v preteklem letu prav posebno željo.

“Mami, kaj pa če bi na moj rojstni dan povabili kakšno skakalko? Saj vse živijo blizu, kajne?”

Priznam. Obstala sem brez besed. Emanuel pogosto preseneča z idejami. Imaginarnimi. In včasih precej norimi.

“Kako to misliš, Emanuel?” sem želela pridobiti pri času za razmislek.

“Glej mami, poiščemo hišo, pozvonimo in povabimo …” je bil kar najbolj jasen in preprost Emanuel.

Saj ne, da ne bi razumela logistike, a pomislite, tisti cmok v grlu … Povabit’ skakalke, šampionke … Jaz, ki pri skokih običajno razumem samo dolžino … Hmm … Sklepala sem, da če se bolj malo odzivam na Emanuelove ideje, bo pozabil … Bo odstopil … Pa ni …

In je vztrajal …

Tako … Malo po malo. Običajno, ko sem bila nepripravljena. In predvsem precej diplomatsko. Ni trmaril, ni kričal, ni izsiljeval. Bil je precej zvit. Tako iznajdljiv, da se mi sčasoma ideja nenazadnje sploh ni zdela več tako neumna.

Začela sem razmišljati. To so vrhunske športnice z izjemnimi rezultati. Čez leto ohranjajo kondicijo, v sezoni pa so veliko od doma in na številnih turnejah. Vsakič, ko smo zašli na bližnje otroško igrišče, Emanuel ni pozabil: “Mami, a vidiš, tam živi Ema …” 🙂

Nasmehnila sem se. Nekoč pa le zagrabila za idejo. Saj bi jo res samo kratko obiskali. Tako … preprosto srečanje. Kot ljudje. Kot skoraj sokrajani. Kot sožupljani. In izpolnili veliko otrokovo srčno hrepenenje.

Tako smo pisali dobre zgodbe

“Živjo, ženka, kako gre?” se vsakokrat, ko se vrača iz službenega sestanka, oglasi Rok.

“Pišemo rojstnodnevno vabilo Emi Klinec …” se nisem mogla premagati in ohraniti skrivnosti do moževega prihoda.

“Hahahaha … Kaj?? Pa vi ste nori … A ste vsaj napisali za kateri rojstni dan, da ne boste punce prestrašili?” se je čudil Rok.

“Da. Za Emanuelov 5. rojstni dan … Pa še Emanuel je sam napisal svojo začetnico imena, tako da ne bi bilo zmede …” sem pomirila moža.

Medtem ko smo čakali atija, smo še zapakirali vabilce, ki je čakalo na oddajo na pošti … Vsaj tako sem mislila …

“Ne mami, pojdimo na obisk …”

In sem spet potrebovala nekaj časa.

“Dečko, ti to misliš resno?!” sem bolj v svoji stiski spraševala Emanuela.

“Da mami … Lahko bi ji nesli še eno čokolado …” je bil navdušen sine.

“Ali pa bi ti vse to oddal Emi, ko bo enkrat kondicijsko tekla mimo varstva …” sem se želela izogniti svoji notranji stiski.

Tako je Emanuel nosil vabilo še nekaj časa v varstvo. Prav tako čokolado. Bojda je Ema s svojo nečakinjo celo nenadejano bila v bližini varstva, a vabilo je čakalo …

Malo mamine norosti …

Meni nič tebi nič in samo po dogovoru z otroki: “Emanuel, če želiš na rojstni dan povabit’ Emo, moraš to naredit’ dovolj zgodaj …” sem nekoč pograbila za idejo.

“Hmmm …” se je sedaj moje resnosti zavedel Emanuel.

“Ali bi šli jutri na igrišče in potem odnesemo še vabilo?” sem bila zavzeta za bližajočo se akcijo.

“Daaa … A lahko izberem vrečko, pa dava z Emanuelom še bombončke zraven?” se je v akcijo vključila še takrat 2 in polletna Eva.

In smo šli. 29. aprila lani, ko je praznoval moj mož in moja sestra. A ker je Rok dopoldan še delal, smo se z otroki usedli v avto in …

“Mami, a gremo danes resno do Eme Klinec?” je z malce treme spraševal Emanuel.

“Resno … Danes ali nikoli …” sem bila odločna.

“Mami, jaz bom še kar malo potiho zmolil …” se je zavil v zbranost Emanuel.

Potem smo skupaj zmolili še Sveti angel in se prepustili otroški igri na igralih.

“Še po vrečko stopim …”

Sem po nekaj urah guganja, plezanja in spuščanja po toboganu, dejala otrokom …

“Kaj mami? A zdaj?” je nekoliko odlašal Emanuel.

“Da. Potem gremo na kosilo. In tudi Ruta je zaspala …” sem bila odločna.

Z igrišča sem pogledovala proti domači hiši naše skakalke, ki je dopoldan nekajkrat že stopila na balkon.

“Mami, ja’ bom še malo potiho zmolil …” se je tesno oklepajoč moje majice oglasil Emanuel.

Eva je vzela vrečko. Sama pa sem v naročju držala našo spečo dojenčico. Prizor mame samohranilke, ki gre na Karitas – kot sem to kasneje opisovala mojemu nejevernemu možu. 🙂

“Ali tu živi Ema Klinec?”

“Dober dan, ali tu živi Ema Klinec?” sem kar se da preprosto povprašala gospoda – očeta naše skakalke, – ki je lovil pomladanske sončne žarke na balkonu domače hiše.

“Da,” je kratko odgovoril gospod Klinec in še kar strmel v nas.

“Moj sin si zelo želi od blizu srečati Emo. Je mogoče doma?” sem kar nadaljevala.

“Bom pogledal …” se je skrivnostno nasmehnil Emin oče in odšel v hišo.

Nekaj trenutkov zatem pa se je zgodil …

Prizor, ki nam je vzel sapo

Iz domače hiše je – tako v športnem slogu – prišla naša odlična smučarska skakalka. V otrokih in meni je noro razbijalo srce. No, razen pri Ruti, ki je mirno spala v naročju. 🙂

Nekoliko zmede je bilo čutiti tudi z Emine strani. Najbrž smo jo zelo nepričakovano presenetili.

V skromni zadregi sem ji čestitala za vse športne dosežke in povedala, zakaj smo jo obiskali. Kratko sem omenila tudi vabilce, ki se je skrivalo v majhni darilni vrečki.

Po kratkem pogovoru je Ema otrokom podarila še svoj avtogram, potem pa smo odšli domov.

“Juhu, ste se malo posončili?”

Nas je z dobrodošlico sprejel Rok.

“Da, bili smo na igrišču in potem še pri Emi Klinec …” sem kar tako odgovorila.

“Kaj? Resno?! Saka čast, jaz tega sigurno ne bi naredil,” se je v zmedi, nejeveri in tistem skritem občudovanju smejal Rok.

Zgodbo, skrite občutke in nenavadno dogodivščino smo kasneje še na dolgo in široko premlevali na poti na Brezje, kamor smo poromali v zahvalo k Mariji za vse naše slavljence. In ker smo tako mimogrede prebili dolgo pričakovani led.

Ne bom tajila, da je bila zgodba, čeprav morda brez zaključka, dobra. Čeprav so se mnogi smejali. In priznali, da smo imeli j****.

“No, sedaj čakamo samo še Emo …”

Je na dan Emanuelovega praznovanja in ob zahodu sonca dodala Rokova mami.

Emanuel je v zadregi skomignil, sama pa sem pomislila, da je ključno že za nami. Namreč, da smo tako preprosto obiskali našo skakalko. Ostalo namreč ni bilo v naši moči. In tudi ni bil nujno dosegljivi cilj.

Smeha (ali celo posmeha) na ta moj nori podvig z otroki ni bilo tako malo. A so tudi na moje vprašanje, ali bi bili to sami pripravljeni narediti za svojega otroka, običajno zanikali. Smo si pač upali. Otrokom sem pomagala narediti ta srčno hrepeneči korak. Ostalo se mi ni zdelo pomembno. Potem smo vse ostalo pozabili in preprosto živeli naš vsakdan.

“Emanuel, pošta zate …”

Se je s stopnišča oglasil Rok, ko smo se vsi skupaj odpravili, da Emanuela na prvi šolski dan pospremimo v nov, še nepoznani svet.

Dnevi, ki so se približevali vstopu v šolo so bili, po mojem mnenju, podobni tistim prvim dnem po porodu prvorojenca. Bilo je kar nekaj mobilnih sporočil in voščil po pošti, ki so jih pošiljali sorodniki in prijatelji ter Emanuelu zaželeli vsega dobrega ob novi prelomnici. Tako nekako, kot številni telegrami in čestitke po porodu. 🙂

A ta je bila prav posebna. Prav posebno osebna. Čisto nepričakovana. In še na ta pomenljivi dan. Kar nekako nejeverni smo zrli v na roke napisane besede:

“Dragi Emanuel, najprej se ti iskreno opravičujem za moj res pozen odgovor. Ker se mi tvojega rojstnega dneva ni uspelo udeležiti … ti pošiljam malo presenečenje. 🙂 Upam, da ti je všeč in ti želim vse dobro še naprej. Najlepša hvala za tvojo preglednico, ki si mi jo izdelal. RES JE SUPER. 😀 … Ema Klinec”

Poleg pisemca je Ema priložila še rekorderski dres. Za EMANUELA.

No, kaj lahko sedaj porečemo na to nepreračunljivo norost? 🙂

 

—

Foto: družinski arhiv