Kako se je vse začelo …

Čakajoč sem sedela v čakalnici izbrane zdravnice in bila ena izmed nosečih mamic … Namreč v preteklem letu. Nekatere mamice so v koraku s časom nosile ljubke majice s še bolj simpatičnimi napisi in poslikavami. Tako mi še danes ostaja ena, na kateri je pisalo …

vse se je začelo s poljubom

Ne vem za ostale pare, a z možem sva najino skupno hojo v dvoje potrdila prav s poljubom, do katerega sva prišla kar nekaj časa po tem, ko sva se prvič ugledala. No, v bistvu sem mu kakor pravi, padla v oči, ko sem tako brezskrbno plesala waka-waka. A sem se mu takrat vseeno zdela premlada. – In meni njegov priimek totalno smešen: “Pa kdo se je spomnil priimka Pisk,” sem si mislila sama pri sebi. – Lahko predvidevate, da se bom sebi smejala še celo življenje. Kar nenazadnje ni slabo. 🙂

Potem je prišlo še kakšno skavtsko srečanje in Svetovni dan mladih v Madridu (srečanje mladih s papežem), kjer Roka nisem spoznala, ker je imel čisto obrito brado. Pa tudi nekoliko je bil zdelan od poti, ki jo je s kolesom prevozil vse od doma. 🙂

Nato pa sva se srečala in tudi vse pogosteje srečevala na faksu, kjer me je med odmori vedno tako vztrajno ustavljal. Navadno s kakšnimi skavtskimi vprašanji, ki jih takrat z vsemi možnimi kraticami nisem razumela. A sem se čisto suvereno delala, da vem, o čem govori. Najbrž sem tako naredila boljši vtis. 🙂

Potem pa sva, tako v znamenju naših generacij, začela pisati po zidu. Ne srčkov in grafitov, ampak po tistem na facebook-u. Da sva se dogovorila za kosilo na študentske bone. In obsedela kar za štiri ure. – Prvotno najbrž to ni bil načrtovan zmenek. A si v vsem tem času nisva bila nič kaj zoprna. In tudi tem za pogovor nama ni primanjkovalo … Tako da sva se kaj kmalu spet srečala na štiri urnem kosilu …

V enodnevnem delavniku ali osmih urah kosila in pogovora sva nekako segla tako globoko v najine želje in sanje, da sva si posatjala vedno bolj všeč. Počasi sva kot študenta začela spoznavati tudi ljubljanske gričke in še bolj zaplula na globoko v najinih pogovorih, se smejala, kdaj pa kdaj objela, molila in se v sebi na tihem zahvaljevala …

petek 13.

Metelkova 13. Nič prej in nič kasneje. Prej sem bila, kar je bilo več kot objem, nedostopna. Z nikomer se namreč prej nisem poljubljala. In tako tudi nisem želela, da bi kar tako delila svoje poljube. Tako da je tudi Rok moral kar malo počakati. Na tisti usodni petek 13. – Srečen ali nesrečen?

Ne vem, kako ga vidijo ostali. A nama je že osem let tako zelo lepo, saj je najin poljub, kakor pravi pesem: “dal upanje in zavezo”. 🙂

Se nadaljuje … (kmalu).

—

Vir fotografije: www.pexels.com