PDP … leta 1993

Ne, nisem se zatipkala. Čeprav je kratica tako zelo podobna tisti z DPD (dostavna služba). Leta 1993 slednja še ni obstajala. PDP, ki jo je mogoče zaslediti v nekaterih izmed predhodnih zapiskov, pa je obstajala. Govorim namreč o predvidenem datumu poroda, ki ga omenjenega leta niso postavili meni, ampak zame. 🙂

dostavna služba?

DPD z vsemi svojimi dostavnimi kombiji takrat še ni obstajal. A moji starši so tistega 11. januarja vseeno nestrpno pričakovali dostavo … Najbrž tistega dne in tistega leta, ko so to delo opravljale štorklje … 🙂

Če bi verjela numerologiji v svojem življenju, bi spregovorila o nenavadnih 11. dneh v mesecu (11. je bil namreč najin poročni dan in dan sinovega rojstva). A bolj kot numerologiji, zaupam Gospodu, ki piše svojo zgodovino odrešenja tudi v našem času.

Vendar bolj kot številkam, se čudim veličini rojstva. Odkar sem šla tudi sama skozi izkušnjo podarjanja življenja, še toliko bolj. Namreč kako je bilo, ko sem vse skupaj še sladko prespala. 🙂

drugačnost – današnja privlačnost

Načeloma nisem človek, ki bi tako zelo dala vedeti, kako je bilo včasih lepo in popljuvala vso današnjo sodobnost. Dejstvo je, da je sprememba edina stalnica življenja. Na nas pa je, ali bomo sprejeli “življenje kot igro in svet kot igrišče” (R. Baden-Powell, ustanovitelj skavtov).

Nekako tako sem, ob svojem vse bolj bližajočem se rojstnem dnevu, želela pogledati, kaj vse je bilo drugače, ko naj bi prišla na svet. In v kakšnih pogojih sem sama podarjala življenja. V sled tega se je izrisalo kar nekaj posodobljenih pogojev, katerim pač botrujejo različni dejavniki.

možje, očetje, osebni šoferji …

• Rešilec ali osebni šofer; težko bi rekla, da moja mama ni imela možnosti, da bi jo v porodnišnico zapeljal oče njenih otrok, saj so bili minimalni pogoji zagotovljeni. Namreč vsaj en osebni avtomobil pri hiši. Kakor se spominjam po pripovedovanju, tudi nobeden izmed otrok ni tako hitel, da se s fičkom ali yugom ne bi pravočasno prišlo do porodnišnice. Običajno so se kje zataknili šoferji. Namreč naši očetje. Je bilo pač drugače. – Zato sem zelo hvaležna, da je moj mož v dneh skorajšnjega porajanja življenja v stalni pripravljenosti. Ne samo kot osebni šofer …
• Mož – porodni spremljevalec; spominjam se še, ko sem atija spraševala, kako to, da ni prisostvoval mojemu rojstvu. Ob tem se je na široko zasmejal in dejal le: “Tinika, želim ti, da bi se to uresničilo tebi, ko boš rodila.” – In potem sem si lahko te besede razlagala, kakor sem vedela in znala. V mladosti, da so bili pač drugačni časi. V lastni želji in ponosu pa, da si bova z možem v oporo v dobrem in slabem, kakor sva si obljubila na poročni dan. – Če verjamete ali ne, prisostvovanje porodu spremeni tudi očeta. Da lahko še bolj občuduje, ceni in spoznava veličino nežnejše polovice. 🙂

od merljivih dejstev do notranjega zaupanja

• CTG (kardiotokogram), ki ga ni bilo; mama je na predviden datum poroda obiskala ljubljansko porodnišnico, kjer so jo, bližajočo se 40. letu starosti, pregledali in preverjali plodove gibe. In sama sem, meni nič tebi nič, sladko spala. Ob misli na to se še danes nasmehnem. A moja mama se je znašla v porodnišnici v času, ko CTG-ja še niso uporabljali. In so plodov srčni utrip preverjali le ročno. Si lahko predstavljate …
• Zaskrbljenost mame in notranje zaupanje; občutek imam, da so naši starši (ali pa vsaj moji) dali veliko na mnenje zdravstvene stroke. Saj ne, da bi jo sama jemala z rezervo. A vseeno me bolj nagovarja tisti notranji mir, da ni vse v naših rokah. Da stvari v veliki meri in precej zares sploh niso v naših rokah. – Pa še to; naše mame so rojevale v času, ko še niso poznali mobilnih telefonov. Vsaj ne tako, da bi ga imela pri roki vsaka porodnica. Občudovanja vredno, kako vitalne so bile po porodu naše mame, ko so se sprehajale od sobe do telefonske govorilnice, da so očetom sporočile, kako okrevajo. 🙂

kaj se je dogajalo od znotraj?

• Varnost pri mami; najbrž je pri številnih moralnih vprašanjih trditev, da je materinica najbolj varen kraj na svetu, zelo na meji. A vendar je. Potem si le lahko mislite, zakaj se mi ni mudilo na svet. In mojima otrokoma tudi … Smo pač malce dlje drnjohali …
• Ah, ta dekleta; je nekako tako zavzdihnil moj mož nekaj tednov pred drugim porodom. Kljub temu, da sva se spolu otroka pustila presenetiti, mu je poznavanje ženske narave spregovorilo, da bova kaj kmalu spoznala hčerko. – Zakaj? – Nekaj tednov pred samim porodom sem namreč že imela šibke, ponavljajoče se popadke, ki so kasneje izzveneli. Pa tudi v samem finalnem delu poroda se Eva ni mogla odločiti za položaj (beri: obračala glavico), s katerim bi vstopila v naš svet. Ni kaj, je pač že pomembno, s katerega profila te v prvih trenutkih življenja ujame atijev objektiv. 🙂

Vendar pa ne glede na čas, odkritja in danosti, ki jih ima, mi vedno v glavi odzvanja rek mame Mije (moje tašče): “Tako je bilo. In bilo je dobro.” – S tako popotnico zmorem sprejeti preteklost in spreminjati sedanjost.

—

Vir fotografije: www.pexels.com