Plemenitenje bogastva

Ne vem natanko, kaj si boste predstavljali ob prebranem naslovu. Nimam genov ali prebrisanosti kakega Donalda Trumpa ali takih, ki znajo kopičiti zemeljske dobrine in poleg tega v njih še kar malce razuzdano uživati. In me po svoje tudi ne mika. Za lepo življenje pravijo, je dovolj, da imaš vsega ravno pravšnjo mero. A kaj, ko začnemo po človeško tehtati, česa imamo ravno prav, in česa bi morali imeti toliko kot sosed?

In tako kolebamo še med pravičnostjo in krivičnostjo delitve dobrin. A v eno smo lahko gotovi. Vsi in nekako vsak zase. Ena dobrina je, za katero vsak misli, da je ima ravno prav. In to je pamet. 🙂

kadar ne veš vsega

Kljub temu, da vsak zase misli, da je dovolj pameten se, vsaj meni, občasno zgodi, da preprosto ne vem vsega. In ker nočem biti na slepo pametna, včasih raje kakšne stvari preverim … Predvsem takrat, ko sem lahko zelo slepo zaverovana v kakšno samoumevnost.

Tako se mi je svoje čase, ko sem se večinoma za vikende kot študentka vozila z vlakom v domače kraje dogajalo, da sem pogosto srečala tudi kak znan obraz. Posebno sem se tega razveselila, če so bili to stari prijatelji ali znanci. In takrat tudi skoraj tri urna vožnja v Belo krajino ni bila predolga, saj smo pogosto odprli kakšno zanimivo debato.

Zelo pogosto se je primerilo, da sama kot petorojenka, nisem skrivala navdušenja nad rodovitnostjo in številčnimi družinami. In prav pogosto povedala, da sem pač našla fanta Gorenjca, kjer je to nekaj običajnega in sprejemljivega. – Tako nekako samoumevno.

Dokler niso začela deževati vprašanja, povezana s stereotipi …

kako toliko otrok? ali ni to potrošna roba?

Ni se mi zgodilo enkrat, da so me spraševali o tem, kako so lahko Gorenjci v vsem svojem stiskaštvu tako odprti za življenje. In iskreno, tudi sama se nisem o tem prav pogosto spraševala. Kar sem namreč imela izkušenj z Gorenjci, pa spet niso bili tako škrti, kakor se pogosto hecamo na njihov račun. – Sicer je nekoliko drugače, kakor smo vajeni življenja tisti z juga, a meni tudi na Gorenjskem nikoli ni nič manjkalo. 🙂

In ker sem ob vprašanju, ki so mi ga kar nekajkrat zastavili, ostala brez besed, sem se o tem odločila povprašati moževe starše. Ker če, bosta pa ravno ona, človeka Gorenjsko-Cerkljanske krvi, sama iz številčnih družin, starša petih otrok in stara starša številnih vnukov vedela …

čemu tolikšna odprtost do življenja?

Nekoliko smo še posedeli pri mizi po kosilu, ob vonju kave in pecivu, ko sem kar malo izstrelila:

“Mama in ata, pogosto me sprašujejo, kako to, da so na Gorenjskem tako številčne družine? Namreč tudi danes … In ne vem natanko, kaj naj odgovorim …”

Ata je pogledal skozi kuhinjsko okno in tudi mama se ni prenaglila, ko je ata začel: “Mi štartamo iz predpostavke, da so otroci naše največje bogastvo …”

In mama, kot vešča ekonomistka, je nadaljevala: “… bogastvo pa je potrebno plemenititi.”

“Zato jih imamo toliko,” je modro zaključil ata.

Zdelo se mi je, da sta odgovorila na moje vprašanje. Možu pa očitno ne, ker je nadaljeval …

kako to, da sta potem vse otroke tako mlade oddala?

Tokrat mama ni nič kaj oklevala. Zazrla se je v sina in mu čisto jasno odgovorila: “Če otroci ostanejo doma po 26. letu, potem pa res postanejo strošek …”

Morda malo za šalo in malo zares. A nekako tako je, če se odločimo in nam je dana rodovitnost tudi v otrokih. Tako kot našim staršem, ki so nas ob pravem času pahnili v svet. Ker je ob nas v njih klila “ljubezen kot temeljni in izvirni poklic vsakega človeškega bitja”*. – Ljubezen, ki daje. Ljubezen, ki je odprta za Življenje. Ljubezen, ki rojeva Življenje. 🙂

—

*Sv. Janez Pavel II.

Vir fotografije: https://www.pexels.com