Mesec: februar 2020

Mesec: februar 2020

Nič kaj matematika, še manj numerologa. A petek 13. je bil za naju usoden. Kako usoden je bil šele za Rokova starša, pa kdaj drugič. 🙂

Na trinajstki sva še kar naprej gradila; od petka in kraja, kjer sva začela, pa vse do najine poti čez ljubljanski Golovec, ko sva se s trolo (mestnim avtobusom) številka 13 odpravila na pot 13. aprila (in ne 1. maja). 🙂

čas priprave na pripravništvo

Po tem, ko sva bila dober mesec par (od prvega poljuba namreč), je Rok iznajdljivo (tako kot vedno) začel: “A veš Tina, sem malo razmišljal. Eden od mojih bratov je z ženo hodil na šolo za zakon tri leta, sestra dve, drugi brat eno … Tako so dobili nekako še dodatno spodbudo in teme za pogovor … A bi šla še midva?”

Izkazalo se je, da je bil Rok povsem prepričan, da je našel ljubezen svojega življenja. In sama sem kar malo ne-romantično jasno rekla: “Ne.”

Ne razumite narobe, da mi predlog ni po svoje pihnil na dušo, a zame so se takrat šele dobro odprla vrata v svet. Svet samostojnosti, ko večino časa preživiš od domačega ognjišča, domače mize in se učiš postopno skrbeti zase, za svoje načrte in svoj vsakdan. – In komaj sem dobro zaživela, naj bi se že kar poročila. Zame nepredstavljivo. 🙂

Potem sva še malo razčiščevala in prečiščevala, obredla ljubljanske gričke po dolgem in po čez, nabirala telesno in duhovno kondicijo v najinih hrepenenjih ter se vsak teden vrtela še na plesnih vajah. Presegala sva meje. Tiste v pogovorih in take čisto prave. Najraje sva z dobro družbo prijateljev poromala v sosednjo Italijo – Assisi, Rim, pa spet Assisi.

Ko sva že nekako ugotovila, da najino pot tlakujeva v pravo smer, sva začela spoznavati najini družini. Preko gričkov v Belo krajino in čez Blegoš v Poljansko dolino. V zahvalo za tak čudovit začetek sva, včasih peš in včasih s kolesi, poromala k Mariji Pomagaj na Brezje ali pa ubrala kar kakšno malo romarsko transferzalo.

Vedno znova sva, tokrat skupaj, ponovno odkrivala lepote domačih bolj ali manj znanih kotičkov. In na koncu koncev si nisva mogla kaj, da ne bi obiskala še dežele metliških okupatorjev – Turčije.

Sledil je prvi skupni božič, ki sva ga preživela skupaj z mojo družino, ker so bili Rokovi starši sredi oceana. Potem sva s prijatelji odpotovala še malo južneje do Beograda in se povsem zares pripravila na bližajoči se velikonočni ponedeljek!

… ali kar 1. april

Na vsake toliko se že zgodi, da se prazniki dela prostih dni združijo z vikendi in tako nekateri nimajo prostega dneva. A zgodi se tudi, da se srečata velikonočni ponedeljek in 1. april. In na slednjega sva se pred slabimi sedmimi leti z Rokom dodobra pripravila. Krajši uvodnik je dostopen na zgornji povezavi.

Takrat smo se z mami in atijem odpravili na obisk h Piskovim. Tako sva imela dovolj možnosti, da na več načinov na aprilava kar nekaj bližnjih in prijateljev. A zdelo se je, da si je dan vzel sam svojo težo in je tudi naju potegnil za nos.

Skozi dež in sneg smo se namreč tistega dne z našim Golfom II. (danes bi sodil že med starodobnike) prebili do Škofje Loke, kjer nam je naš jekleni konjiček malo ponagajal. In se nepričakovano ustavil. Kot nalašč nam je odpovedal ravno takrat, ko je Rok v zaupanju, da se srečamo pri nedeljski sveti maši pri sv. Martinu v Poljanah, pustil svoj telefon doma. – Po tem, ko ga nisem mogla priklicati, sem mu poslala sporočilo: “V Škofji Loki se nam je pokvaril avto. In to ni prvo-aprilska šala. Če verjameš, nas pridi iskat.”

Tako se je tudi zgodilo. Tistega dne smo namreč spoznali plemenite ljudi, ki so nam takoj priskočili na pomoč, da smo iz prometa izločili naš avto. Po sveti maši, ki smo jo sami obiskali pri sv. Jakobu v Škofji Loki, pa se je prvo-aprilska avantura zares začela.

Na facebook-u so se kar vrstili všečki in navdušenje nad zaročnimi fotografijami. Deževale so številne čestitke v komentarjih in mobilnih sporočilih. Tudi tiste nekoliko bolj dvomljive, na katera takrat nisva odgovarjala. Saj smo bili namreč še povsem sredi tako vznemirljivega dneva. Do staršev namreč še nisva prišla. 🙂

Po nedeljskem kosilu, kavi in obisku čevljarskega muzeja v Žireh, pa sva bila, še preden smo se poslovili, na vrsti midva. Staršem sva pripravila kratko predstavitev najine skupne poti do tiste ključne točke, ki je bila v fotospomin ujeta 26. marca …

kaj to pomeni?

Sva izzvala starše ob fotografiji sicer nič kaj tipičnega zaročnega prstana. Atija sta bila modro tiho, nobeden se namreč ni želel prenagliti. Mamice pa malo presenečene in na tiho navdušene: “A bo poroka? A sta se zaročila?”

Takrat sva bruhnila v smeh in pomirjujuče odgovorila: “Ne. Samo 1. april …” 🙂

Mami v navalu smeha in atija smejoč vsak sam pri sebi, so nama iz srca čestitali za tako dodelano potegavščino. Rokova mami, vidno navdušena nad vsem skupaj, naju je vprašala: “Redko kdaj me kdo tako naheca za 1. april. Ampak vajina šala je bila res dobra. Ali lahko še sama koga nahecam z njo?”

rekla sva: “da!”

Veriženju najine prvo-aprilske šale. Vas zanima, kako je bilo?

Rokova mami je, medtem ko smo se z najinim trenutnim jeklenim konjičkom in mojimi starši peljali proti prestolnici, od koder sta mami in ati nadaljevala pot proti domu z vlakom, klicala svoje preostale otroke. V glasu, ki je bil nekje med navdušenjem in paniko, je povsem zmedeno po telefonu zmogla spregovoriti le: “Rok in Tina … Presenečata … Najbolje, da se oglasite … To ne gre drugače, kakor v živo …”

Eden izmed bratov se je z družino ravno vračal domov s prazničnega potepa. Ko je odložil telefon, je nekako zmeden rekel ženi: “Nekaj se dogaja s Tino in Rokom …”

Žena je rahlo razburjena vprašala: “Kaj pa?”

“Ne vem. Predvidevam pa dvoje; ali se bosta poročila … ali pa je Tina noseča,” je modroval Rokov brat.

Široko odprtih oči je žena nadaljevala: “Pa ne … Noseča zagotovo ni …”

Mož se je nasmehnil izza volana, rekoč: “Draga, tudi najboljšim se lahko zgodi.” 🙂

 

Kakšno je bilo nadaljevanje oz. ponovitev šale, pa že veste. Prav tako odgovor … – Kaj se je dogajalo v mesecih, ki so sledili, pa naslednjič …

Uvodni del tega prispevka si lahko preberete TUKAJ.

Foto: Maksima Čas

Meni