Mesec: februar 2020

Mesec: februar 2020

Vstopili smo v postni čas. Čas odpovedi in dobrih del. Čas nekoliko drugačnega pričakovanja. Pričakovanja, ki presega meje naše doumljivosti in sega onkraj.

O postu se najbrž v naši družbi govori veliko več, kot o adventu ali bolje rečeno decemberski noriji. Predvsem, ko je govora s hrano povezanega postenja ter skušnjave ob t. i. prehranskih pregrehah. Ne rečem, da ne živimo v času preobilja. A sama se iz ljubezni, ki jo je zame daroval moj Odrešenik, postim tedensko vse dni v letu (kar se tiče mesa in mesnih izdelkov). Tedenski post ob vodi je ostal v študentskih časih, saj imam v zadnjih slabih treh letih načeloma vedno še enega odjemalca (beri: doječega otroka). Zato mislim, da bi me kar pobralo, če ne bi imela dovolj hranil tako zase, ki sem, kakor pravim sama, en velik samoproizvodni mlekomat in posledično za doječega otroka. Posebno v kolikor je ta pretežno samo doječi. 🙂

Tisto, v mojih prijateljskih krogih, tudi že skoraj tradicionalno postenje ob odpovedi sladkarijam, se nekako nisem nikoli oklenila. Sicer glede na mojo sladkosnedost najbrž ne bi škodilo. A sem vedno v vseh odpovedih ali drugih postnih akcijah želela najti pravo vsebino.

vsebina, ki spreminja

Odpovedovanje ali t. i. postenje ni namenjeno samo sebi. Zdi se mi veliko premalo, če je namnjeno samo temu, da naredimo nekaj dobrega zase. Zdi se mi celo slabo, če je samo odpoved. Zato je naravnana k vzpodbudi, da slabe navade zamenjamo z dobrimi. Pa ne samo zase, ampak tudi za druge.

Sama sem t. i. tedenski celoletni post ob kruhu in vodi ter kasneje ob sami vodi darovala v iskanje dobrega moža. V premagovanju hudih skušnjav, ki so prihajale, ko sem se znašla v puščavi, lačna ob preobilju, sem se posvetila molitvi. Da skozi post nisem šla sama, ampak skupaj z Božjo pomočjo. In s prošnjo, da mi Gospod v puščavi pokaže tiste temine mojega srca, kjer preveč in po nepotrebnem odteka moja življenjska energija. Ali po domače; čas posta je bil tudi priprava na zakrament svete spovedi. Ne v iskanju lastnih grehov, ampak v tem, da mi Gospod pokaže, kje sem ga pobiksala.

ne v lastni moči

V postno puščavo se torej nikoli nisem odpravljala sama. Ker sem, kljub temu, da me mogoče marsikdo dojema kot močno osebo, veliko preslabotna. In po izkušnjah zadnjih let, so se v času posta in v pripravi na skorajšnjo veliko noč dogajale neverjetne stvari. Ko sem namreč nekaj zadnjih postnih dni že skoraj vrgla puško v koruzo, ker se mi je zdelo, da post v vsej svoji puščavi ni obrodil sadov, me je presenetilo. Od tega, da sem spoznala tiste črne luknje še iz najstniškega odraščanja do tega, da sem po pogosti molitvi v iskanju dobrega moža, s figo v žepu in rahlim dvomom prepoznala, kdo je tisti izbranec, ki mi ga je Gospod pripeljal na pot. Z vsemi bistvenimi lastnostmi za katere sem molila. Pa čeprav pre-pogosto v dvomu.

tu in onkraj

A v življenju se zgodi, da post ne pride samo koledarsko. Zgodi se, da te Gospodov Duh vodi tudi v osebno puščavo. Puščavo, ki ni tvoja odločitev. Po slabih dveh letih pa mi da vsebino premišljevanja v letošnjem postu. In to je zadnjih 40 dni atijevega življenja.

Pred slabimi dvemi leti namreč nismo vedeli, kdaj se bo zgodil tisti ZADNJIČ. In za to sem na tihem hvaležna. Hvaležna vsem tistim, ki so od zunaj bolje videli in vedeli, koliko skupnega časa nam še preostaja. Pa so o tem ohranjali tisto sveto tišino. In nam dali možnost, da smo prepoznavali znamenja časa in se v zaupanju še bolj oklepali Gospoda, ki se je za nas daroval, umrl in vstal. – To je bilo vse, kar smo se morali naučiti v tako boleči lekciji življenja. Da bi le-ta lahko rodila nove sadove.

puščava

Spomnim se tistega prvega maminega: “Kaj so povedali?” ko je ati prišel s pregleda pri specialistu. In umika. Njegovega – v tisto moško votlino, ko sicer poln življenja in z manjšo virozo spoznaš, da si ranljiv. In maminega, kamor je potegnila še mene. Da ni bila sama. A ne samo zaradi svoje bolečine, ampak v želji po skupni molitvi. Molitvi, ki je krik in moč v nemoči.

Tako se je krik in moč v nemoči ponovil drugič, tretjič, pogosto tudi v namenu še za koga. In po šesnajstih letih se je pojavil zadnjič. – Vseskozi nas je sicer spremljala molitev, a v trenutku popolne nemoči, je bila ta edino upanje. Upanje, da bi premagali strah v preizkušnji.

In moj post, ki ga premišljujem v tem letu, mi je bil v preizkušnjo poslan pred slabimi dvemi leti. Ne sicer v koledarskem postu, ampak v času, ko se narava prebuja. A sem se sama znašla v puščavi … In zadnjih 40 dneh njegovega življenja …

Se nadaljuje …

Vir fotografije: www.pexels.com

Meni