4. februarja smo se spominjali bolnikov, obolelih za rakom. Posredno najbrž tudi njihovih svojcev. Radij prizadetosti z boleznijo je namreč večji, kakor si običajno mislimo. To sem tako zelo doživljala predvsem v času prve porodniške, ko smo še živeli v bližini Onkološkega inštituta, ki je bil pogosto kraj srečevanja z mami in atijem.
Nabito polna sedišča pred ambulantami so pričala, da tovrstnega obolevanja pri nas ni malo. In neprizanesljivo prav do vseh generacij. Mladi, zreli in starejši obrazi. Mame, očetje, sestre, bratje, hčere, sinovi, babice, dedki … Najbrž tako veliko vlog in prav toliko zgodb. Sami in s podporo bližnjih. Vendar nekako prav vsi žrtve. In to brez storilca. – Le koga bi namreč lahko krivil, ko se pojavi bolezen.
domače dvorišče
Skozi domače dvorišče je zavel prijeten pomladanski vetrič. V potu, ki mu je polzel po obrazu ob vihtenju sekire, je cepil drva, ki so v mrzlih zimah grela našo družino.
“Tine je nekoliko na slabem glasu. Mama, ali veš mogoče, koliko časa že?” je v zdravniški srčnosti vprašala soseda svojo mamo po tem, ko je spregovorila le nekaj besed z mojim atijem.
“Kakšnih 14 dni pa res. Sicer je bil pri osebnem zdravniku in tudi z antibiotiki se zdravi, a kot kaže, ni veliko bolje …” je odgovorila mama.
“Povej, naj se ponovno zglasi pri osebnem zdravniku in me čim prej obišče v moji ambulanti,” je z napotkom zaključila soseda.
Tako nekako se je začelo pri nas. Ponovni obisk osebnega zdravnika, napotnica k specialistu, pregledi in …
kaj so povedali?
Je vprašala mami, ko se je ati vrnil s pregleda pri specialistu.
“To bodo povedali v Ljubljani,” je bil kratek. Nato se je umaknil. Tako po moško – v votlino.
Mož, ki je v potu lastnih moči vihtel sekiro, kladivo in še številno orodje, se je znašel pred dejstvom, da je ranljiv. In z njim tudi mi. Vsi nekako žrtve brez pravega storilca. Na to navadno takoj niti ne pomisliš. Ne moreš pomisliti. Ker si v šoku. Ker se na nek način znajdeš pred prepadom, kjer še ni mostu. In se ob zavedanju, da si ranljiv, najprej vprašaš, ali bom/bomo zmogli?
Pri nas se je ta, kaj so povedali, večkrat ponovil … Če bi šteli diagnoze raka samo pri atiju, štirikrat.
kako dopustim …
Hočeš nočeš, dopustiš ali ne, si pač ranjen. Neposredno ali posredno. Takoj, ko izveš. Ne moreš se izogniti šoku.
Koliko in kako si ranljiv v nadaljnjih korakih, ko na nek način na novo tlakuješ svoje življenje in gradiš mostove z vsemi načrti, pa je stvar posameznika. Navadno se govori o boju. – Na strani bolnika, da sprejme predlagano zdravljenje. S strani najbljižjih pa, da smo mu v oporo.
Sama sem, mlajša kot sem bila, lažje dopuščala vse, kar je prihajalo in sprejemala dano situacijo. Sem bila pač samo 11-letnica. Prav tako drugič. Tretjič in v nadaljnje pa me je lomilo … Po malem. Ko sem imela občutek, da je vsak ponovni boj vse bolj boj z mlini na veter. Ko sem se vprašala, proti čemu in zakaj se borimo?
Ni šlo več za izkoreninjanje bolezni, ampak smo samo še blažili posledice, ki jih je prinašala. Šlo se je za skupne dneve. Za to, da je vreden vsak dan, ki ga preživimo. Takrat smo to najbolj jasno čutili.
…komu odpustim?
Najbrž ne gre zares za to, da bi odpustila nekomu. Ali res lahko iščemo krivca, ko nastopi bolezen? – In če že, ali je sploh smiselno? Če namreč ni, zakaj bi sploh razmišljala o odpuščanju.
Bolj, ko sem se poglabljala v vsa ta vprašanja, bolj je bil jasen odgovor: “Da, je pomembno. Ima smisel. Če bom stopila na pot odpuščanja tudi, ko storilec ne obstaja, bom šla v to smer samo v eni želji …
Želji, da odvzamem moč krivici, ki me je prizadela.”
Tako se ponovno zavem, da sem ustvarjena za svobodo.
Pomen odpuščanja v prvi vrsti namreč ni v tem, da bi našla pot do storilca. Posebno, kadar ta nekako ne obstaja. Na pot odpuščanja stopim samo z eno željo. Da mi krivica, ki me je prizadela, ne bi imela več v oblasti.
—
2. del
Predhodni del si lahko preberete TUKAJ.
Vir fotografije: www.pexels.com
