• Zgodbe odraščanja
  • Otroške prigode
  • Odnosi
  • Meje življenja
  • O meni

Žrtev brez storilca

pred 3 leta
Tina
1 Komentar

4. februarja smo se spominjali bolnikov, obolelih za rakom. Posredno najbrž tudi njihovih svojcev. Radij prizadetosti z boleznijo je namreč večji, kakor si običajno mislimo. To sem tako zelo doživljala predvsem v času prve porodniške, ko smo še živeli v bližini Onkološkega inštituta, ki je bil pogosto kraj srečevanja z mami in atijem.

Nabito polna sedišča pred ambulantami so pričala, da tovrstnega obolevanja pri nas ni malo. In neprizanesljivo prav do vseh generacij. Mladi, zreli in starejši obrazi. Mame, očetje, sestre, bratje, hčere, sinovi, babice, dedki … Najbrž tako veliko vlog in prav toliko zgodb. Sami in s podporo bližnjih. Vendar nekako prav vsi žrtve. In to brez storilca. – Le koga bi namreč lahko krivil, ko se pojavi bolezen.

domače dvorišče

Skozi domače dvorišče je zavel prijeten pomladanski vetrič. V potu, ki mu je polzel po obrazu ob vihtenju sekire, je cepil drva, ki so v mrzlih zimah grela našo družino.

“Tine je nekoliko na slabem glasu. Mama, ali veš mogoče, koliko časa že?” je v zdravniški srčnosti vprašala soseda svojo mamo po tem, ko je spregovorila le nekaj besed z mojim atijem.

“Kakšnih 14 dni pa res. Sicer je bil pri osebnem zdravniku in tudi z antibiotiki se zdravi, a kot kaže, ni veliko bolje …” je odgovorila mama.

“Povej, naj se ponovno zglasi pri osebnem zdravniku in me čim prej obišče v moji ambulanti,” je z napotkom zaključila soseda.

Tako nekako se je začelo pri nas. Ponovni obisk osebnega zdravnika, napotnica k specialistu, pregledi in …

kaj so povedali?

Je vprašala mami, ko se je ati vrnil s pregleda pri specialistu.

“To bodo povedali v Ljubljani,” je bil kratek. Nato se je umaknil. Tako po moško – v votlino.

Mož, ki je v potu lastnih moči vihtel sekiro, kladivo in še številno orodje, se je znašel pred dejstvom, da je ranljiv. In z njim tudi mi. Vsi nekako žrtve brez pravega storilca. Na to navadno takoj niti ne pomisliš. Ne moreš pomisliti. Ker si v šoku. Ker se na nek način znajdeš pred prepadom, kjer še ni mostu. In se ob zavedanju, da si ranljiv, najprej vprašaš, ali bom/bomo zmogli?

Pri nas se je ta, kaj so povedali, večkrat ponovil … Če bi šteli diagnoze raka samo pri atiju, štirikrat.

kako dopustim …

Hočeš nočeš, dopustiš ali ne, si pač ranjen. Neposredno ali posredno. Takoj, ko izveš. Ne moreš se izogniti šoku.

Koliko in kako si ranljiv v nadaljnjih korakih, ko na nek način na novo tlakuješ svoje življenje in gradiš mostove z vsemi načrti, pa je stvar posameznika. Navadno se govori o boju. – Na strani bolnika, da sprejme predlagano zdravljenje. S strani najbljižjih pa, da smo mu v oporo.

Sama sem, mlajša kot sem bila, lažje dopuščala vse, kar je prihajalo in sprejemala dano situacijo. Sem bila pač samo 11-letnica. Prav tako drugič. Tretjič in v nadaljnje pa me je lomilo … Po malem. Ko sem imela občutek, da je vsak ponovni boj vse bolj boj z mlini na veter. Ko sem se vprašala, proti čemu in zakaj se borimo?

Ni šlo več za izkoreninjanje bolezni, ampak smo samo še blažili posledice, ki jih je prinašala. Šlo se je za skupne dneve. Za to, da je vreden vsak dan, ki ga preživimo. Takrat smo to najbolj jasno čutili.

…komu odpustim?

Najbrž ne gre zares za to, da bi odpustila nekomu. Ali res lahko iščemo krivca, ko nastopi bolezen? – In če že, ali je sploh smiselno? Če namreč ni, zakaj bi sploh razmišljala o odpuščanju.

Bolj, ko sem se poglabljala v vsa ta vprašanja, bolj je bil jasen odgovor: “Da, je pomembno. Ima smisel. Če bom stopila na pot odpuščanja tudi, ko storilec ne obstaja, bom šla v to smer samo v eni želji …

Želji, da odvzamem moč krivici, ki me je prizadela.”

Tako se ponovno zavem, da sem ustvarjena za svobodo.

Pomen odpuščanja v prvi vrsti namreč ni v tem, da bi našla pot do storilca. Posebno, kadar ta nekako ne obstaja. Na pot odpuščanja stopim samo z eno željo. Da mi krivica, ki me je prizadela, ne bi imela več v oblasti.

—

2. del

Predhodni del si lahko preberete TUKAJ.

Vir fotografije: www.pexels.com

Povej naprej!
Prejšnji prispevek
Tako malo igrač
Naslednji prispevek
Pismo Francetu

1 Komentar. Leave new

  • Zadnjih 40 dni ... - Čudenje življenju
    3. marca 2020 11:25

    […] se tistega prvega maminega: “Kaj so povedali?” ko je ati prišel s pregleda pri specialistu. In umika. Njegovega – v tisto moško votlino, […]

    Odgovori

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Fill out this field
Fill out this field
Vnesite veljaven e-naslov.
You need to agree with the terms to proceed

Najnovejši prispevki

  • Tebi, sveti Oče
  • Za koga? – Za Slovenijo!
  • Prav poseben obisk
  • Kultura življenja
  • Računam nase?!

Nedavni komentarji

  • Prav poseben obisk - Čudenje življenju na Preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost
  • Kultura življenja - Čudenje življenju na Preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na Mami, kaj je nebeška polička?
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na PDP … leta 1993
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na Prvi jubilej ali bisernih 60

Arhivi

  • januar 2023
  • november 2022
  • oktober 2022
  • julij 2022
  • april 2022
  • december 2021
  • november 2021
  • september 2021
  • julij 2021
  • december 2020
  • november 2020
  • oktober 2020
  • september 2020
  • avgust 2020
  • julij 2020
  • junij 2020
  • maj 2020
  • april 2020
  • marec 2020
  • februar 2020
  • januar 2020
  • december 2019
  • november 2019
  • oktober 2019
  • september 2019
  • avgust 2019
  • julij 2019
  • junij 2019
  • maj 2019
  • april 2019

Se tudi ti čudiš življenju?

Če želiš, da te obvestim o novih prispevkih, mi lahko pustiš svoj email naslov.