Velikokrat sem že poskusila zapisati nekaj tudi v to smer. Predvsem v svojih mislih. Tehtala in premetavala sem tudi vse mogoče naslove. Se kremžila ob misli, da bi bil tak zapis čisto preveč podoben apologiji (zagovoru). In potem sem vse skupaj opustila …

dokler ne dozori

Tako rad reče moj mož. Kaj pa pravi o tem Slovar slovenskega knjižnega jezika?

feminízem -zma m (ī)

1. v meščanski družbi gibanje žensk za enakopravnost z moškimi: pospeševanje feminizma

Prva misel je, morda ne tako feministična, a zaenkrat smo v naši družini številčno uravnoteženi po spolu. Se pravi – enakopravni. Nazadnje se je pediater v porodnišnici pošalil: “Bomo videli, kam se bo tehtnica nagnila prihodnjič.” 🙂

Spremljanju zapisov sodobnih feministk v zadnjih tednih me nekako ni nagovorilo. Zdi se mi, da je podoba ženske, ki ostane doma v služenju zakonu in družini danes veliko bolj atipična. Bolj izjema kot pravilo. Prej kot suženjstvo, se mi v današnjih časih zdi to …

svobodna odločitev

Pogosto se rada pošalim, da če bi živela pred n-leti, ko je bila vloga tradicionalne ženske za ognjiščem povsem samoumevna, bi bila najbrž res huda feministka. Bojim se, da kar buldožer. A najbrž sem z nekim razlogom odraščala na prelomu tisočletja, ki me je precej zaznamovalo. V družbi in okolju, ki dopušča možnost svobodne izbire. V času številnih, morda pre-številnih možnosti, ko se lahko ženska odloči ali bo svoje moči usmerila v trg dela, v zakon in materinstvo ali bo ubrala srednjo pot. Pogosto z možnostjo prilagojenega dela s skrajšanim delavnim časom. In morda je težko verjeti, tudi moški imajo podobne možnosti, ko gre za preplet službenega in družinskega življenja.

kako pa je pri nas?

“Ruta, ali obiskuješ vrtec?” jo je vprašal pediater na sistematskem pregledu.

Nekaj časa ga je tiho gledala, potem pa odkimala. “Si doma?” je nadaljeval.

Deklica je sramežljivo prikimala. Spodbudno jo je pogledal in rekel: “Veš Ruta, to je v današnjih časih nadstandard, da si lahko v predšolskem obdobju doma.”

To sva z možem svobodno izbrala. Ker ceniva čas, ki ga preživimo skupaj. In nam je tako zelo dragoceno, da skupaj s predšolskima otrokoma pojeva praktično vsa kosila v tednu.

Pri nas torej delava po načelu, da sva mož in žena eno. To kar sva postala na poročni dan. Da z vsem kar sva, znava in zmoreva, poskrbiva za zakon in družino. Kompatibilno. Dopolnjujoče.

“Tina, ne pritožuj se. Super moža imaš. Veliko pomaga pri gospodinjstvu in otrokih,” me včasih kar malo okara moja mami, če se pritožujem nad kakšnimi finesami v odnosu.

Pri nas Rok zelo očitno poskrbi, da je družina pri kruhu. Ne samo z delom in zaslužkom. Rok vedno peče kruh. Sama, razen pogače, ga še ne znam zamesit. 🙂

enakopravnost v priimkih

“A boš imela oba priimka?” me je malce v šali vprašala svakinja v pripravi na poroko.

“Da,” sem mirno odgovorila.

“Ne, a res?” je bila malce začudena.

Ampak teh pogledov sem se v trenutnem okolju že kar pošteno navadila. Priznam, ta ideja je bila tudi mojemu možu v začetku precej nenavadna. Tradicionalist, pač.

Sama sem si želela obdržat dekliški priimek iz spoštovanja do očeta kot edinka.

Piskovi so namreč zelo rodovitni. Bog daj takega veselja nad življenjem tudi potomcem.

Tako sem obdržala dekliški priimek in temu priključila tudi moževega. Iz več feminističnih razlogov:

1. da se izognete zadregi s pogostim vprašanjem: “Kako se je že prej pisala?”
2. da ob zaenkra polnem okolju Piskovih veste, da imamo skupni temelj, morda isti naslov, a svoje gnezdo,
3. ter tak bolj teološki, da se bo “mož pridružil svoji ženi in bosta eno meso” (Mt 19,5). – V sled tega res težko razumem, od kje ta tipična Slovenska nenapisana tradicija, da žena prevzame možev priimek. Lepo. A ne samoumevno. 😉

Pri tej nenapisani tradiciji me tolikokrat ujezi, ko se v določenih dokumentih (predvsem katoliških, npr. družinska knjižica) pojavi; ime in priimek očeta, ime in priimek matere ter nadalje še prostor za dekliški priimek matere. – Kaj pa deški priimek očeta, mogoče? Tudi to namreč obstaja. V manjši meri. A obstaja.

kaj pa otroci?

Tudi oni nosijo oba priimka. A na to sem pred skoraj devetimi leti čakala predvsem na čudež porodne sobe. Vedela sem, da se Rok ne bo kar tako zlahka strinjal. Tudi babica je kar malo nergavo tu pa tam spraševala, ali sva se že odločila, koliko priimkov bo imel otrok.

Od veselja nad otroškim jokom in v porodni izčrpanosti, sem prepustila odločitev Roku. Ta je pogledal babico in rekel: “Zapišite oba priimka.”

“Kaj pa, ko bodo odrasli?” me tu pa tam še kdo vpraša.

Takrat naj se odločijo sami. Starši jim lahko damo življenje, vzgojo in našo zgodbo. Kako bodo iz tega črpali, kaj bodo obdržali in kaj posredovali naprej, je njihova svoboda.

—

 

Vir fotografije: www.pexels.si