Prispevki od Tina Cvitkovič Pisk

Prispevki od Tina Cvitkovič Pisk

V zadnjih dneh naj bi, okuženi ali ne, simptomatični ali ne, pozitivni ali ne, preživljali čas v karanteni. Izolirani od sveta in v kolikor je potrebno, tudi drug od drugega. Iz dneva v dan, če že ne iz ure v uro, se informacije o aktualnem stanju spreminjajo, posodabljajo.

Priznam, nisem povsem na tekočem. Ker se mi v dneh, ki jih preživljamo zakarantenirani, zdi pomembno tudi to, da ohranimo notranji mir.

osebna odgovornost do bližnjih in naroda

Priznam tudi, da me včasih iz tira spravljajo že vse dobronamerne informacije, kaj in kako ravnati v teh dneh, ko je pač nekaj v zraku. Pogosto člankov niti ne prebiram, a čutiti je, da se razmere dnevno zaostrujejo. Morda to še posebno čutijo ljudje v mestih. Če bi bila povsem egoistična, bi lahko trdila, da se za našo družino praktično nič ni spremenilo. Sama sem na porodniškem dopustu, Emanuel ne obiskuje vrtca in tudi mož večino časa dela od doma. Sedaj tudi ob torkih, ko je običajno sestankoval v Ljubljani.

A stvar smo kljub vsemu vzeli ZARES. Kar pomeni, da so odpadli tedenski sprehodi s svakinjo, ki prav tako preživlja čas na šesti porodniški. Tudi otroci se med seboj ne družijo. Na vsake toliko si pomahamo iz enega brega na drug breg, ali pa se ob srečanju držimo varne razdalje. Tako si lahko mislite, da so odpadle tudi vaške skrivnosti, saj si jih v tem času bolj težko šepetamo. 🙂

Malo za šalo … Ki je v tem času tudi nujno potrebna, da ohranjamo vedro srce.

Če ne prej, je torej v kriznih razmerah LESTVICA PRIORITET ključnega pomena. Pri nas gre nekako takole:

  1. “Ste zdravi?” se že nekaj zadnjih dni pozdravljamo z mami po telefonu. Prav tako z drugimi, s katerimi se slišimo po ostalih video- in telekmunikacijskih kanalih.
  2. NAČRTOVANJE življenjsko pomembnih stvari. Pri nas je še pred časom krize, v kateri smo se znašli, bil to tedenski jedilnik.
  3. SAMOOSKRBA v gospodinjstvu.
  4. VNOVIČ in ZOPET in ZNOVA; pri naši mali srački. 🙂

Kljub temu ali sem okužena ali ne. Ali sem temu izpostavljena ali ne, je moja osebna odgovornost, da se trudim ohranjati lastno zdravje in NE OGROŽAM zdravja bližnjih! Predvsem pa ne za ceno lastnega egoizma!!

Da bi lažje razumeli ključno lestvico prioritet naj pojasnim, da se je vse začelo, ko smo pristali …

meščani na vasi

Sama sem večji del svojega življenja preživela kakor meščanka. In sem vse, kar sem v nekem življenjskem obdobju nujno potrebovala, imela na dosegu peštaksija. Da si boste lažje predstavljali; osnovno šolo sem imela od doma oddaljeno cca. 500 metrov, pri srednji šoli prejšnji številki izbrišem eno ničlo, prav tako sem se na fakulteto in v prvo službo vozila s kolesom. Lahko bi sicer hodila tudi peš, a sem s pedalnim pogonom skrajšala časovno razdaljo. Pri tem govorim o cca. 10-15 min vožnje s kolesom. – Tako lahko tudi predvidevate, da so bile trgovine, uradi, zdravstveni domovi, vrtci ipd. povsem dostopni. In povsem brez potrebe, da bi se usedala v avtomobil za take malenkosti.

Tako se mi je življenje v mestu zdelo povsem idealno. V večje mesto, ko sem prišla, bolj mi je bilo všeč. Morda ne povsem zavestno. A z vidika, da ti ni kaj dosti potrebno narediti in imaš vse pri roki, nekako na tiho hrani lastni egoizem in odtujuje občutek, kdo vse ti je na voljo, da lahko sam počivaš v coni udobja.

Vendar pa smo zakonci poklicani, da si pomagamo na poti k svetosti. In prav tako je bilo pri nama. – Sprehajajoč se po različnih koncih naše prestolnice, sem nekoč možu navrgla: “Ej Rok, a si predstavljaš, da bi po ne vem kakšni previdnosti dobila v last teh nekaj kvadratov zemlje v središču. Imela bi svoj vrt, še vedno pa bi bila v mestu?”

“Ej Tinka, a si predstavljaš, za kakšen denar bi teh nekaj kvadratov zemlje v središču lahko prodala? – In si s tem denarjem sezidala prav čudovito hišo na vasi, z nekaj več kvadrati zelenja okoli nje?” me je presenetil Rokov odgovor.

Tako sem se sprijaznila, da bova preostanek svojega življenja pač preživela na vasi. 🙂

načrtovanje in samooskrba

S selitvijo na vas sem, kljub temu, da sem se tega veselila pomislila, kakšno življenje nas čaka Bogu za hrbtom. Posebno, ko sem se znašla sama, brez osebnega avtomobila v situaciji, da moram otroke peljati na sistematski pregled. Takrat sem za trenutek spet obžalovala odločitev o selitvi. A resnično le za trenutek.

Zavest, da smo odvisni drug od drugega nas v sebi dela ponižne.

In to imamo v času, ko so se za nekaj časa porušili vsi naši ustaljeni sistemi delovanja, možnost še posebno krepiti. Tudi na način, da …

načrtujemo

Z možem sva se že zgodaj učila načrtovati. V začetku najine skupne hoje tiste sladke prvoaprilske potegavščine, kasneje pa tudi povsem vsakdanje malenkosti, ki so se za življenje na vasi izkazale še kako prav:

  1. Načrtovanje tedenskega jedilnika; ki je pri nas (vsem pismenim) na očeh na veliki beli tabli v kuhinji. Prvotno je nastal z namenom, da se za vsaj teden V naprej pregleda, ali imamo za načrtovane obroke vse potrebne sestavine. Tako smo se v trgovino običajno zapeljali dvakrat mesečno, včasih napolnili sicer tudi dva velika nakupovalna vozička, a pri tem (z možnostjo popustov na celoten nakup) prihranili tudi za avtomobilsko gorivo. 🙂
  2. Razbremenitev sebe in trgovcev; kar se v trenutni krizni situaciji kaže tudi kot krščanska ljubezen do bližnjega saj s tem, ko ne zahajamo v trgovino po vsako nepomembno in nepotrebno malenkost, zmanjšamo tveganje pred novimi okužbami. Da do tega resnično nisem ravnodušna priča tudi dejstvo, da moji sestri delata v trgovskem obratu.
  3. Prihranek časa in denarja; niti nisem preračunavala. To trdim bolj iz lastnega občutka, saj trenutno teče tretji teden, ko nisem stopila v trgovino. Se pravi, da sem bila nazadnje med prodajnimi policami še v času pred veliko paniko. Ta se je takrat najbolj poznala po izpraznjenih škatlicah s suhim kvasom. Prav tako pa se je v načrtovanju novega nakupovalnega seznama izkazal tudi Rok, ko je pospravil shrambo in ugotovil, da lahko ob vseh zalogah v kriznem obdobju preživimo še ves mesec. Primanjkuje nam le sira, jogurta in kisle smetane. A to zagotovo niso življenjsko pomembne sestavine. 🙂

Prav tako pa je ena od čudovitih možnosti, ne samo na vasi, ko se …

samooskrbujemo

Če sva se načrtovanja na najini skupni poti učila že zelo zgodaj, je občutek za samooskbo prišel nekoliko kasneje. Namreč ko je v najinem življenju kazalo, da počasi prevzemava odgovornost tudi za bolj stvarna, vsakdanja opravila. To sicer ne pomeni, da moraš prav vsak prafaktor celote izdelati sam. Pomeni samo, da nisi sto odstoten pristaš vsega, kar je instant. Pri nama se je začelo nekako tako:

  1. Kuhanje domačega pralnega praška; ki ga uporabljava že odkar pereva najino perilo skupaj. Namesto mehčalca raje uporabiva malo alkoholnega kisa, ki ga pred polnjenjem pralnega stroja zlijeva kar v boben za perilo. Kako do domačega pralnega praška, si lahko preberete TUKAJ.
  2. Samooskrbni sosedje in sorodniki; ki so za našega sinka ta večji frajerji. – Zakaj? – Ker imajo pri hiši vsaj kakšen traktor. 🙂 Prav tako pa iz prve roke dobimo povsem domačo hrano. Pri nas to velja za kravje mleko, meso, kokošja jajca in domači med.
  3. Domači vrt; na katerem bova letos z možem in otroki prvič ustvarjala povsem sama. In ne boste verjeli – na skoraj večji površini, kakor smo še nedolgo nazaj živeli v središču prestolnice. 🙂

vnovič, zopet, znova

Če torej kdaj, je v primeru, da imate doma kakšno malo sračko (otročka v plenicah), sedaj lahko čas, da izberete pralne plenice. Pri nas že druga generacija uporablja iste plenice racman. Prav tako pa je v času karantene težje najti izgovor, da nimamo časa za pranje. Tako ob pralnih plenicah in domačem pralnem prašku našemu planetu omogočimo, da vnovič in zopet in znova zadiha brez strahu pred množično samopredelavo že tako preštevilnih odpadkov.

Za malo dodatne vzpodbude (ali pa kar tako) vabljeni h ogledu kratkega promocijskega filmčka z meni znanimi modeli. 🙂

Vir fotografije: www.pexels.com

 

Meni