“… da boš živel ti in tvoj zarod …” (5 Mz 30,19)

Besede, ki mi odmevajo vse od dne, ko je na dan vzniknila odločitev za referendum o EVTANAZIJI. Ob misli na to me vedno zmrazi. Razočarana sem. Boli me. In včasih mi zmanjka besed. Našla bi sicer lahko veliko razumskih argumentov, a se raje vrnem v središče. K tistemu, kar nagovarja srce.

DA BOŠ ŽIVEL TI IN TVOJ ZAROD

Ko sva z možem stopila na skupno pot, sva si za poročno vodilo izbrala – IZBERI ŽIVLJENJE! -, ki se tako močno nadaljuje; “da boš živel ti in tvoj zarod …”. Lepota poročnega dne, močne besede, ki so krasile ta dan, zgledi številnih parov in tudi praznovanje v preizkušnji. V preizkušnji za vse nas.

Tako kot že tolikokrat, govorim o življenju mojega očeta. Atija, ki je 16 let obiskoval onkološki inštitut. V času najinih poročnih priprav se je zdravil za tretjim rakom. Rakom na pljučih. Pa tega mnogi, ki so ga poznali, niso niti vedeli.

“Dobro je prenašal in zdravljenje je bilo gotovo uspešno,” bi lahko rekli.

A lahko bi obupal …

Vsa mladostniška leta mojega odraščanja, ki so zorela ob očetovih boleznih, začenši z rakom glasilk, kasneje ščitnice, pa operacijo srca … Do raka na pljučih. Mojim odhodom od doma in vstopom v zakon. Emanuelovim rojstvom. In napredovanju atijeve bolezni … Ko smo prišli do točke, da telo ustaljenih oblik zdravljenja ni zmoglo. In je nastopil tisti zadnji del, ko smo že skoraj vstopili v paliativno oskrbo.

KAJ PA TI? – KAJ PRAVIŠ?

Nekje v notranjosti svojega srca se ponovno postavim v tisti čas, ko sva še sedela drug nasproti drugega. Ko sem ga gledala, kako težko požira. Tekočino in tisto malo zmiksane hrane. Poslušala, kako izkašljuje, ker vse zaužito ne najde več prave poti. Vedela sem, da ta stiska ne bo trajala večno. Sem bila pa priča, kako je v globini srca sprejemal svoj odhod.

V toplih poletnih dneh sem sedela poleg njega.

“Kak’ si, ati?” sem ga vprašala.

“Dobro. Samo, da me ne bi tak’ bolelo,” je pokazal na predel prsnega koša.

Vmes je uletela mami, pripravljena vse uredit in vsakemu pomagat (če to hoče ali ne). 🙂

Ati je pogledal mami in rekel: “Pa me vsaj malo poslušaj, kaj bi rad. Glej, Tina me posluša.”

Sama sem naravost specialka v tem, da pogosto delam stvari, ki se jih ne vidi. Sem pa zelo rada v odnosih. V odprtih, iskrenih pogovorih. V poslušanju.

In tako odprtost sva imela z atijem. V napredovanju svoje bolezni in upadanju telesnih moči, so v ospredje stopili odnosi. V postopnem sprejemanju najbolj osnovnega dela, je izrazil svoje želje glede dediščine, glede pogrebne slovesnosti …

“Pa zmeraj se imejte radi,” se je nasmehnil, ko sva se z Rokom objemala.

“Ah Emanuelček, ta mi je pa najbolj pri srcu,” se je pogosto nasmihal, ko je gledal, kako poganjajo njegove korenine.

V zaupnem odnosu, ki sva ga imela, sem ga tiho vprašala: “Ati, se bojiš smrti?”

Pogledal me je in odvrnil: “Ne. Ne bojim se smrti. Rad bi še živel, a se ne bojim smrti …”

Za seboj je imel pestro preteklost vzponov in padcev. Preizkušenj in blagoslovov. Zasvojenosti – z verižnim kajenjem cigaret, ki jih je kasneje opustil. In lep zakon. Potomstvo, ki ga je dočakal z mojim rojstvom in ga je pri 42. letih popolnoma spremenilo. In tista korenina korenin … Njegov Emanuelček …

Vnuk. Fant. Življenje, ob katerem je sam postajal vedno bolj otrok. Življenje, ob katerem je bilo umiranje poleg skrbi najbližjih, lažje. Upanje, da bo njegov zarod živel …

ŽELIM SI …

… da bi ga lahko vprašala:

“Kaj pa ti? Kaj praviš?”

Kaj praviš, kaj bomo obkrožili na referendumu?

Ne morem govoriti v njegovem imenu. Ne bi bilo pošteno. A ko sem spremljala njegovo težko bolezen. Ko me je vse moje življenje spremljala tudi molitev v družini za srečno zadnjo uro. Ko sem gledala, kako lažje je bilo umiranje ob skrbi in sočutju najbližjih ter blagoslov s potomstvom, v meni NI DVOMA.

V glasu ZA življenje, sem PROTI kulturi smrti. PROTI evtanaziji. PROTI, da bi bil gospodar svojega in življenja drugih. PROTI, da bi spodkopala svoje lastne korenine in korenine svojega naroda. PROTI nezaupanju, da ima za najboljši konec mojega življenja najboljši scenarij Gospod Življenja. Vidim, vem, verujem – da je v bolečini, bolezni, boju – smisel. Čeprav ga morda ne prepoznam takoj.

… TAKO DA LJUBIŠ GOSPODA, SVOJEGA BOGA …

“… poslušaš njegov glas in se ga držiš. Kajti v tem je tvoje življenje in dolgost tvojih dni …”

Tega se z Rokom pogosto spomniva. Sam zelo rad te besede preslika na najin zakon in reče: “Tako da ljubim mojo ženo, jo poslušam in ji ostajam zvest.”

Prav tako v preizkušnjah, boleznih, notranjih stiskah. Tako kot pri mojemu atiju, ko je poleg vse skrbi zanj, bilo pomembno tudi, da smo mu prisluhnili. Pa čeprav ni povedal nič posebnega. Je šel pa lažje skozi notranje boje. Dobil je znamenje, da nam je mar zanj. Da čutimo z njim. Da ga imamo radi in bomo z njim vztrajali do konca.

Več o tem, kako smo spremljali življenje umirajočega v družini pa v prispevkih: ZADNJIČ; HVALA, ATI; ŽRTEV BREZ STORILCA; ZADNJIH 40 DNI; PUŠČAVA; PRAZNOVANJE IN NOVO UPANJE; NEDOUMLJIVO; V VEČNOST.

 

—

Foto: družinski arhiv