Prispevki od Tina

Prispevki od Tina

Se še spomnite tistega prvega srečanja s svojim prvorojencem ali prvorojenko, ko ste končno lahko od blizu spoznali ta mali obrazek. Podoben malo vam in malo vaši polovički. No, najbrž tudi komu od starih staršev … 🙂 – Pa prvih glasov, gibov, obratov, premikov, zobkov, korakov … In tako se obrne dobro leto dni, ki ga (v večini mame) preživite s svojim prvorojencem. Veliko staršev in veliko izkušenj … Nekateri smo bili še sredi študija, nekatere je čakalo delo, nekateri so želeli še naprej odgovarjati na otrokove potrebe … Ali včasih nezavedno drugače – svoje potrebe …

potrebe staršev pri vključevanju otroka v varstvo

Prvič. In prvorojenec. Začelo se je novo poglavje v mojem življenju. Zdelo se je bolj realno, kakor tisti čas prve nosečnosti. In prvega porodniškega dopusta. Čas, ki je tekel po moje. In otrokovo. Dimenzija, za katero sem imela občutek, da se ne bo nikoli zares končala.

Pred prvim porodom sem, najprej kot študentka, kasneje pa tudi kot zaposlena, delala v najstarejšem vrtcu z montessori pristopom. Že od prvega trenutka, ko sem stopila vanj, mi je bilo zelo prijetno. In zelo domače. Podobno okolju, v katerem sem odraščala sama. Namreč doma. Pripomočki iz vsakdanjega življenja, igle, škarje, blago, sveče, leseni pripomočki …

Z mislijo, ki je prišla tekom porodniškega dopusta sva, nič kaj oklevajoč, z možem najinega prvorojenca že po šestih tednih vpisala v izbrani vrtec. Namreč ker sva vedela, da otrok tam ne dobi prav enostavno svojega mesta. Potem sva, ali pa sem vsaj sama, na ta korak dejansko pozabila … Do prvega veselega oznanila, da je naš mali sprejet v izbrani vrtec. – Priznam, ob misli na to se je v meni prebudil vrtinec čustev; od veselja, da ne rabiva za otroka iskat mesta drugje do tega, da me je, iskreno, skrbelo predvsem zase. Namreč, kaj bom zares počela brez otroka? – Ne vem, ali je nekomu, ki ga čaka služba po porodniškem dopustu, kaj lažje spustiti otroka v novo okolje. Mene namreč ni čakala služba … Čakalo me je nedokončano magistersko delo. 🙂

Bogu hvala sem svoje stiske lahko delila in jih predelovala z možem. Nisme bila sama. In to je bil prvi korak. Vse ostalo je bilo lažje.

prvi koraki v novo okolje

Od pogleda na najino takratno finančno stanje do separacijske anksioznosti ob misli na ločitev od otroka, do skrbi zase … Tako so se začeli prvi koraki … Vsaj zame kot mamico. Poleg tega, da me sicer po zaključku porodniškega dopusta ni čakala služba me je, Bogu hvala, čakalo nedokončano magistrsko delo. 🙂

Ko sem se kot novopečena mamica zmogla soočiti s svojimi notranjimi občutki ob zaključku porodniškega dopusta in ob tem imela še poslušno srce in uho svojega moža, prvi koraki vstopa v novo okolje, niso bili zahtevni. Ali pa sem jim nenazadnje sama popolnoma zaupala.

ko ptički varno poletijo iz gnezda …

V času svojega izobraževanja in nekaj let dela v vrtcu, sem bila priča dvem načinom uvajanja. Pri prvem so starši nek določen čas, ob prisotnosti vzgojiteljic, drugih otrok in tudi kakšnega izmed staršev, z otrokom preživeli nekaj časa v sobi, sodelovali z njim pri vključevanju v skupino. Drugi pristop je imel drugačen sistematični pristop. Upošteval je načelo postopnosti, tako s starni spoznavanja novih oseb in okolja, kakor tudi z upoštevanjem vidika že formirane skupine. Slednji mi je bil, tako iz vidika vzgojiteljice, kakor tudi iz vidika mamice, bližje. Potekal je dober teden, in sicer nekako tako:

  1. dan: Otrok skupaj s staršem v popoldanskem času spozna ključno osebo in prostor, kjer bo preživel večino časa, ko bo v varstvu.
  2. dan: Starši oddajo otroka v varstvo v dopoldanskem času, ko so navzoči tudi drugi otroci, in sicer za cca. 30 min do ene ure (otrok poleg vzgojiteljice in prostora, prične spoznavati tudi otroke, s katerimi bo preživljal čas v varstvu).
  3. dan: Otrok ostane v skupini v času dela z materiali (ali po kotičkih) in zanj prvem obroku (dopoldanski malici) v varstvu. Pri tem se največkrat pokaže, koliko je uvajanje za otroka stresno (sprejemanje/zavračanje hrane).
  4. dan: Otrok ostane v skupini v času do kosila in vključno s kosilom (čas dela z materiali/po kotičkih, dopoldanska malica, sprehod, jutranji krog, kosilo).
  5. dan: Otrok poleg dopoldanskega dnevnega ritma in obrokov do kosila, spozna tudi čas počitka (otroka se pri prvem spanju navadno ne uspava še enkrat; ko se otrok zbudi, vzgojiteljice sporočijo staršem; prvo spanje je lahko tudi zelo kratek interval).

Potem sama navadno rečem, da je delavni teden na okrog, otrok pa ima v tem času možnost spoznati ključne dele dnevnega ritma v varstvu. Popoldanski del namreč ne zajema nič kaj novega. Navadno še en obrok ter bivanje na prostem ali v notranjih prostorih. Običajno se vzgojitelji orientirajo glede na vremenske razmere in razpoložljive možnosti.

… in se vključijo v novo okolje

Sama sem po letih izkušenj dela z otroki in izkušnjo mamice, ki sem svojega prvorojenca vključila v vrtec mnenja, da otrok sam po sebi nima težav s sprejemanjem novega okolja. Bolj kakor to se mi zdi, da je večina vsega, kar lahko nosijo tudi otroci, na strani staršev. – Brez obtožbe ali obsojanja; kar se dogaja v starših (posebno in v večini pri mamah), je do določene mere povsem normalno. Skoraj namreč ni mamice, ki nas ne bi stisnilo, ko smo ob ločitvi od otroka zaslišale njegov jok. In včasih tudi očetje niso kakšna posebna izjema. 🙂

Kako se soočamo kot starši z zaupanjem v novo okolje, nove osebe, lastnega otroka, nenazadnje v nas same, je pogosto sad zmožnosti sočutnega soočanja z lastnimi notranjimi občutki, možnosti pogovora o naših notranjih občutkih in tudi dediščino vzorcev, ki smo jo imeli priložnost ponotranjiti skozi odraščanje.

ko odidem …

Zaupati v varstvo svojega enajstmesečnika (ali kakšen mesec več) je svojevrsten izziv. Posebno, ko je to nekaj novega za oba/vse (otroka in starša/-e). Bolj, ko starši ponotranjijo zaupanje v novo okolje, nove osebe, lastnega otroka in njih same, lažje se otrok vključi v raziskovanje novega okolje. Kdaj pa kdaj se zgodi, da mi katera izmed mamic omeni:

“Sama kar težko dojamem, da me otrok ne potrebuje več v tolikšni meri, kot v času po rojstvu. Zgodi se, da se kar sam odpravi proti avtomobilu, se vanj usede, češ: ‘Mami, jaz bi tudi šel …'”

Način uvajanja kot sem ga opisala zgoraj, sem imale priložnost tudi sama od blizu spoznati kot mama. In to je bila zame tudi zelo pozitivna izkušnja. Tako možu kot tudi meni je bil omenjeni pristop všeč. Predvsem to, da nismo bili starši več dni zapored vključeni v sam ritem (skupaj z vzgojiteljico in drugimi otroki). Namreč, da je imel otrok priložnost dojeti, da v sobi starši ne bomo vedno prisotni. Da se ločimo in srečamo pri vratih.

… po tebe pridem

Otroci v zgodnjih letih še nimajo razvitega občutka za čas. Ne takega kot odrasli. Zato težko razumejo, zakaj bi morali kdaj hiteti in zakaj se nam odraslim kdaj tako mudi … Prav tako je, ko me kakšen od starejših otrok vpraša, kdaj pride njegova mami. Pri tem lahko krepimo dvoje:

  1. občutek za čas, ki se odvija na stenski uri,
  2. dnevni ritem, ki je otrokom bližji (kaj vse bomo še delali, potem pa bo prišla mami …).

A ne otroci in ne starši, nismo nikakršne izjeme. Več časa, kot ga preživimo skupaj, bolj dinamični so naši odnosi. V prijetnem in manj prijetnem smislu. A naj bo tako ali drugače, vsi si želimo biti slišani, razumljeni in sprejeti. Kar nam v našem vsakdanu omogoča, da nam je lepo in se dobro počutimo. Da zmoremo sprejemati in biti sprejeti. Da ljubimo in smo ljubljeni.

 

Foto: osebni arhiv

 

Meni