Prispevki od Tina

Prispevki od Tina

8. februar … Slovenski kulturni praznik. Čeravno ni vikend, nas ima najbrž večina državljanov dela prost dan. Predvsem tega sem se veselila v otroštvu in mladosti … Letos pa sem razmišljala o tem, kako ga bomo praznovali. Kaj pravzaprav posredovati otrokom? Je to slovenska himna, zastava, obisk kulturnih ustanov … In kaj od vsega tega je nenazadnje čisto pravi del kulture?

Grajske stezice

Februar je že daleč in najbrž nas v teh toplih dnevih ob misli nanj kar malo zmrazi. A nas je tudi februarja grelo. Tisto pravo navijaško vzdušje, ko smo s slovensko zastavo v rokah sedeli pred našimi televizijskimi zasloni in navijali. Za naše zimske športnike. Za naše odlične skakalce in skakalke. 😊

In kako je ob vsem tem gorelo srce in pritekla tudi kakšna solza, ko so na stopničke za zmagovalce stopali NAŠI odličneži. Ter je zadonela Zdravljica. To smo živeli. Skupaj z otroki. To je odmevalo še dolgo v poletje v naših in njihovih srcih.

Na sam slovenski kulturni praznik smo se skupaj povzpeli na Ljubljanski grad v praktično samem osrčju naše domovine. Naju z možem pa so ob tem greli predvsem topli spomini na najine začetke in sadove v teh dobrih desetih letih. 🙂

KAJ IMA S KULTURO OPRAVITI ŽIVLJENJE?

Že kar nekaj let je, ko sva si še kot študenta z Rokom po vseh ljubljanskih gričkih »mimogrede grela srce« in odkrivala, kaj je vanj položeno. Kaj sanjava, kaj si želiva, po čem hrepeniva … Odkrivala sva, ali se tam najde prostor drug za drugega in ali premoreva toliko vere in (za)upanja, da sva za skupaj … Tako kot naju je takrat družil pogovor in fizični napor, ko sva najprej zvečer in kasneje tudi čez dan prečesala vse skrite kotičke gričev v prestolnici, mi je še danes nekako domače, da preiskujem svoje srce v gričih

Tako me je na nek že skoraj pomladni dan dobesedno zadelo. Naravnost in brez olepševanja. Naša prva in prava kultura je …

KULTURA ŽIVLJENJA

Do takrat sem se pravzaprav spraševala, kaj je kultura zame? Slovenske navade, tradicija, folklora …? Bla bla bla …

Zelo močno me je tudi nekoč zadelo, ko me je brat na velikonočni ponedeljek, ko smo se odpravili na pot v naš Emavs na obisk k mojim domačim izzval … Namreč, kako bom navade, ki sem jih prejela, posredovala svojim otrokom …

Ostala sem tiho. Tako kot že velikokrat do takrat … A mi je dalo misliti. Navade? Kako? Pravzaprav nisem razumela.

Beseda navada se mi je zdela tako PRAZNA. Zakaj? – Ker v njej nisem čutila niti kančka življenja, smisla, veselja … In tako me je po štirih letih od tega srečanja zadelo. Tako močno in resnično … Da je prva kultura, KULTURA ŽIVLJENJA.

Ako nama je Bog podaril blagoslov v rodovitnosti z otroki in se veseliva vsakega novega življenja, zakaj bi nenazadnje bila proti temu? – Komu bomo sicer predajali našo bogato kulturno dediščino, če bomo tako grobo prežali nad rodovitnostjo? In v tem sta mi dragocen zgled moževa starša. Trenutno v pričakovanju 23. vnuka nas vedno vzpodbujata: »Rodovitnost v otrokih je vaša stvar. Sva pa vedno vsakega vesela. Boste videli, čeprav je včasih težko, vam nikoli ne bo žal.«

AH, TI GORENJCI

V mladosti sem si ob vsej vzgoji staršev, vzgojiteljev in učiteljev, prebiranju knjig in pogovorih z mlajšimi, starejšimi in sovrstniki nekako oblikovala vrednote. In želje … Kakšen naj bi bil pravzaprav moj bodoči mož … Tako so se tudi v molitvi in premišljevanju razjasnili ključni kriteriji: Gorenjec in teolog. Le zakaj?

Saj ne da bi bilo s fanti iz drugih delov domovine kaj narobe. Sama prihajam iz družine petih otrok. In v svoji mladosti sem malo zimske ter kdaj tudi poletne počitnice preživela v najbolj rodovitnih delih gorenjske. Navdušila me je množičnost, akcija (nikoli ni bilo dolgčas) in veselje do življenja. Tega sem si tako močno želela. Da bi bila mama številnim otrokom. In se to mojemu bodočemu možu ne bi zdelo tako noro, da ne bi želel sodelovati. 😉

In teolog? – Mislim, da se v tem tako globoko strinjam s Petrom Kreeftom, ameriškim pisateljem in filozofom, ki je v pismih svojim otrokom zapisal, da je »vera za človeka tako pomembna kot ZRAK. Tako potrebna in tako resnična.« Iskala sem vernega moža. A ne z mislijo, da bova hodila k nedeljski sveti maši. In mogoče še kdaj med tednom. Ampak da bova o najini veri lahko GOVORILA. Da bova »ljubila Gospoda, svojega Boga,poslušala njegov glas in se ga držala« (5 Mz 30,19-20). Da bova ta zgled nosila tudi v najin odnos – se ljubila, poslušala in si ostala zvesta. Da bova nenazadnje iskala Boga v najinem življenju.

čez planino v rodovitno dolino

A da ne bomo preveč ozkogledni. Preveč individualistični. Kultura življenja je mnogo več kot to, da imava pač kopico otrok.

Kultura življenja je veselje do življenja. Kultura življenja je konkretna vzgoja otrok. In tu nismo na tapeti samo starši in vzgojitelji. To je štafeta vseh nas. Temu se strokovno reče vpliv okolja, ki ga srka otrok in z njim vsi mi.

Že od pomladi, ko smo z bivšimi sodelavci praznovali 20-letnico najstarejšega montessori vrtca v Sloveniji, me nagovarja misel ene izmed bivših ravnateljic, ki trenutno deluje kot misijonarka v Afriki. Ko se je oglasila iz črne celine, je med drugim povedala, da v Afriki velja pregovor: »Za vzgojo enega otroka je potrebna cela vas.«

Priznam. Ne motijo se. Ne samo, da je otrok en sam srkajoči um, ki vpija okolje, v katerem živi. Kako zelo je pomemben duh okolja. Kako dragoceno je veselje, poslušnost, sočutje in medsebojna pomoč. Kako neprecenljive so lahko roke starih staršev, mladih ali pa tudi samskih, ki vzamejo v naročje dojenčka, da lahko na stranišče pospremim dvoletnico.

To je bogastvo, ki prihaja od znotraj. Iz naših src, kjer je (iz)vir življenja. In več, kot je v nas tega resničnega življenja, več je v nas kulture sprejemanja in ne izključevanja, več je v nas moči. Za življenje. Za upanje. Za tisto, kjer strah nima svojega prostora.

 

 

Vir fotografije: www.pexels.si