Najin dom je že nekako od vsega začetka precej odprt za prijatelje in znance. To v dobrih štirih letih zakona izpričuje že druga knjiga gostov. Domači so nam tako posamezniki (samski, bogoslovci, redovnice, redovniki, duhovniki), pari, družine … Pa naj se stiskamo na 40. kvadratnih metrih stanovanja v središču Ljubljane (kjer je v najboljših časih spalo naenkrat tudi več kot deset ljudi) ali v raju pod Blegošem, kjer smo obdarjeni z enkrat večjo kvadraturo. In še veliko več zelenja v bližini. 🙂
V odprtosti za bližnje in za življenje, ki se množi, so nas ob rojstvu naše najmlajše članice obiskali najbližji. S sovrstniškimi in nekaj let starejšimi otroki, kot so najini. V zbranosti pogovora med odraslimi, do mene pristopi štiriletnik in previdno vpraša: “Kje pa ima Emanuel igrače?”
Pokažem na tri manjše predale v dnevni sobi, knjižno polico z otroškimi knjigami in parkiriščem za delavne stroje ter pristavim: “V Emanuelovi sobi pa je bolj malo igrač.”
Zaenkrat je še nekoliko založena s kakšno selitveno škatlo. Deček pregleda teren in po nekaj krožnih obhodih začudeno pristavi: “Ah, kako malo igrač ima Emanuel. Mi jih imamo veliko več. Lahko jih še vam kej damo …” 🙂
kako razumeti?
Še ne dolgo nazaj smo živeli v središču glavnega mesta naše domovine. Nekje v naših glavah bi lahko vklopili stikalo za elitizem. Namreč, tako mladi, živimo v centru glavnega mesta, otrok obiskuje enega izmed uglednih vrtcev v še bolj centriranem delu … Ob sprehodu skozi mesto si prepravljen s številnimi blagovnimi znamkami; kaj kdo nosi, kaj kdo vozi, s čim se igra … – Pa s tem nekako niso obremenjeni otroci. Vsaj ne najmlajši. Občutek slabe vesti, ki jo vzbuja potrošništvo, v kolikor otrok nima tega in onega, se lahko precej bolj zaleze v starše.
A vendar smo svobodna bitja. Tako da naj nam ne bi ne nihče in ne karkoli gospodovalo. Zato sem tudi opazko štiriletnika sprejela zelo sproščeno. Emanuel res nima veliko igrač. Ima pa precej (ne)uporabnih materialov. Vsaj zame. – Za lažje razumevanje si predstavljajte, da v predalu z igračami najdete star mobilnik, držalo za CD-je, trakove za ključe …
kako sprejeti?
Pa v našem domu niso samo otroci tisti, ki opazijo, kako malo igrač je pri nas doma. To namreč pogosto omeni tudi kdo od starejših. In velikokrat se mi zgodi, da se vprašam, ali bi morala imeti slabo vest? – Namreč zakaj naj bi moj otrok to ali ono imel, če tega ne potrebuje? Tudi takrat, ko me v to prepričuje sam. 🙂
Že od otroštva z menoj namreč raste izkušnja, ki krepi zavest, da tudi sama otrokom podarjam veliko več svojega časa in pozornosti. Kar mi v trenutni situaciji omogoča druga porodniška in to, da je tudi prvorojenec doma.
kako odgovoriti?
Kako sem torej odgovorila gostujočemu štiriletniku?
“Da, Emanuel ima malo igrač, ker jih ne potrebuje. Večino časa se namreč igra s kuhinjskimi lonci in tistim, kar pač najde.”
Pogosto je to tudi odogovor tudi na opazke odraslih. A ker smo odrasli včasih nekoliko bolj zahtevni v argumentiranju, naj odgovorim še v nekaj točkah;
- Manj igrač ZA več MATERIALOV; pogosto me k tej miselnosti spodbuja lastno odraščanje in delo v vrtcu z montessori pedagogiko. Sama sem namreč v obdobju Emanuelove starosti imela najbrž več igrač. A kakor se spomnim in kakor to lahko opazim pri prvorojencu, ga zanimajo materiali, s katerimi delam sama. In bolj kot so ti realni, bolj ga pritegnejo. Ne samo bolj, ampak predvsem za dalj časa, s čimer otrok uri tudi koncentracijo. Torej opazujem in pripravim ustrezno okolje za otroka, kar so tudi ene izmed montessori osnov.
- Manj igrač ZA več domišljije; ne, moj otrok ni izjema. Kakor mnoge, tudi Emanuela pritegnejo pisane igrače. In tudi z njimi se lepo zaigra. A v osnovi za manj časa. Igra namreč postane veliko bolj zanimiva, ko traktorska prikolica postane prikolica njegovega traktorja (ki je navaden stol). Kaj kmalu postane deska za rezanje še volan ipd. – Daleč največ časa pa v vsem svojem življenju najverjetneje preživi ob kuhanju. In to s čisto pravimi lonci. V kolikor bi pustila domišljiji povsem prosto pot, bi bila najbrž tudi ob izpraznjeno shrambo. 🙂
- Manj igrač ZA več starševske pozornosti; danes pogosto slišim, da marsikatere igrače sama nisem imela, ker si tega starši poleg vseh izdatkov niso mogli privoščiti. Poleg tega pa sem veliko več časa preživela s starši, kot kateri izmed sovrstnikov. Čemur je botrovalo to, da je bila mama večino mojega življenja doma in je pomagala očetu, ki je imel prav tako doma čevljarsko delavnico. A mi ni nič manjkalo. Ker sem imela starše in njihovo ljubezen. In vseeno kljub vsemu veliko igrač. – Zato nekako tako vzgajam tudi sama. Namreč da sledim otrokovim potrebam; da sem z njimi, ko to potrebujejo. Da nimajo prav vsega, kar bi si momentalno zamislili.
V kolikor bo otrokova želja realna in dlje, kot se bo zanjo trudil ter hrepenel, toliko bolj jo bo tudi cenil. Več o tem pa lahko prisluhnete v zanimivem in zabavnem predavanju dr. Aleksandra Zadela.
—
Vir fotografije: www.pexels.com
