Odpustim … da ponovno zaživim

23. januarja 2020

Za menoj je prva obletnica zaključka študija. Na knjižnih policah domače dnevne sobe, nekje med mojim diplomskim seminarjem in moževo diplomo, ostaja še eno prašno odlagališče. Na njem piše – ODPUŠČANJE.

Kakor je veliko življenje. In kakor je veliko moje čudenje nad njim. S tako rahločutnostjo se bom v prihajajočih prispevkih dotikala še enega, tako zelo pomembnega in potrebnega pojma za naša življenja. Za naše odnose.

kako razumeti odpuščanje?

Je bilo eno izmed prvih vprašanj, ki smo ga postavili takrat profesorici, ki je z budnim mentorskim očesom v pred-preteklem letu spremljala moje intenzivno napredujoče magistrsko delo.

“Ni lahko. In tudi ne enostavno,” so se glasile njene prve besede, ki so se dotikale nekaterim bolj drugim manj znanega fenomena.

Zakaj ni ne lahko in ne enostavno?

Po takratni razlagi je na kar se da preprost način profesorica nadaljevala: “Odpuščanje NI samo čustvo in NI nekaj povsem fizičnega. Zato imamo z njim pogosto težave. Odpuščanje namreč sodi v kategorijo 3D (tridimenzionalnih) pojmov, kot so npr. tudi LJUBEZEN, HVALEŽNOST, SPOŠTOVANJE …”

Naši debeli pogledi so zrli v profesorico, ki je stala za predavateljskim pultom in nadaljevala: “Kako danes opredeljujemo npr. LJUBEZEN? – V splošni govorici pogosto kot čustvo (ki pritiče človeški DUŠEVNOSTI). Kar je res. A ni samo to. – Če nadaljujemo; kaj pritiče TELESNI LJUBEZNI, tudi še nekako vemo. – Zakaj imamo potem z ljubeznijo danes take težave?”

“V veliki meri je za to odgovoren tudi čas pol pretekle zgodovine, ki je DUHOVNOST pogosto izključevala. Zato smo LJUBEZEN stlačili malo v čustva (DUŠEVNO) in malo v splonost (TELESNO). Zanemarjali pa smo tudi zelo pomembno tretjo, duhovno dimenzijo. In podobno je z odpuščanjem.”

Srkajoč vse, kar je povedala profesorica, sem takoj po zaključeni uri odhitela do nje in se zahvalila za tako čudovito razlago. – Razlago, za katero je tudi sama vedela, da je ne bodo zmogli vsi sprejeti. A se ni obremenjevala …

Če se ne motim, se je še isti dan moja notranja tehtnica nagnila na stran njenega mentorstva. Takrat sva se v tihoti kapele na Teološki fakulteti ponovno srečali in dogovorili za sodelovanje. 🙂

človeški 3d

Ne samo zato, ker smo otipljiva bitja, ampak smo, gledano s pozicije zahodne antične miselnosti od Platona naprej tudi TELESNA, DUŠEVNA in DUHOVNA bitja. Tako nekako sem se tudi sama skozi raziskovanje želela približati ODPUŠČANJU.

A naj bo še bolj enostavno. Na odpuščanje bomo v prihajajočih prispevkih pogledali kar se da preprosto in aplicirano v življenju. Ne toliko s tridimenzionalnega vidika, ampak iz več vidikov celostne izkušnje ODPUŠČANJA, in sicer:

Vstopiti v moment KRIVICE; zavem se, da sem bil žrtev krivice. Ali pa se celo zavem, da sem povzročil krivico in se znašel v vlogi storilca. – Kaj mi o tem pove moje telo? Kakšen vrtinec čustev se pojavi v moji glavi? Kaj pa, če otrpnem? – Ali je to klic po odpuščanju?
Odziv na KRIVICO; kaj se je dogajalo, preden sem stopil na pot odpuščanja, kot storilec ali kot žrtev. – Neprijetni občutki in odzivi v afektu (neposredni odzivi). Mogoče je čas, da se zavem svojega vedenja, nenavadnega ponavljajnja določenih konfliktov. In zapiranja v lasten oklep, morda v varljiv občutek varnosti. – Kako dramatična je lahko krivica … Toda zakaj včasih v odnosih še vedno ne funkcioniram prav? Zakaj imam občutek, da še vedno nekaj manjka, da nisem zares povsem izpolnjen?
Pot ali proces ODPUŠČANJA; tako se začne. Tako opisujejo številni. Tako življenjsko in pogosto ne čez noč. Nekako traja da osvojim. Tako, kakor pravi pesnik Tone Pavček: “Če ne zmoreš ne PRVIČ, ne DRUGIČ do krova in pravega kova, poskusi VNOVIČ in ZOPET in ZNOVA.”
Rahločutno sestavljanje zaporedja zgodbe; pri odpuščanju pogosto ne gre za dejstva. Ko stopimo na pot odpuščanja, ne merimo kilometrine, da bi prišli do resnice v dejstvih. Ampak da bi prišli do resničnosti sočloveka in nenazadnje se približamo tudi samemu sebi. Ko lahko povežem svoja telesna doživljanja in vrtinec čustev, se zmorem dotakniti tudi lastnih duhovnih globin. Potem tudi dejstva niso več najtrši oreh.
Celostni občutek in sadovi odpuščanja; običajno niso instant paketek, ko iščem poti in gradim mostove do sebe in bližnjega. Ampak so pogosto bogastvo, ki ga prejemamo (in dajemo), ko hodimo VNOVIČ in ZOPET in ZNOVA po poti odpuščanja.