• Zgodbe odraščanja
  • Otroške prigode
  • Odnosi
  • Meje življenja
  • O meni

Ena, dve, tri …

pred 4 tedni
Tina
Ni komentarjev

“…štiri … PET! – (U)Boga!” se je v poletnih dneh glasil eden od dih jemajočih komentarjev. Gospoda, ki sta sedela na kavi ob eni izmed ljubljanskih ulic namreč sama pri sebi (naglas) očitno nista mogla skriti začudenja, ko sva se z možem in petimi otroki sprehodila do glavne železniške postaje.

To je bil samo eden od glasnih komentarjev. Sicer pa smo prejeli še več debelih, začudenih pogledov. Med počitnicami sva se namreč s petimi otroki (tremi najinimi in dvemi izposojenimi) odpravila na izlet v prestolnico izpolnit dano obljubo – vožnjo z vlakom. Sledilo je še hitro kosilo, plovba po Ljubljanici, rahlo nepričakovana nevihta in vožnja s kavalirjem …

“Z ženo in petimi otroki vedrimo v središču mesta. Bi nam lahko, prosim skrajšali pot do železniške postaje pred tem nalivom?” je Rok poklical na številko kavalirskega prevoza.

Rečeno – storjeno. Saj ne, da smo se že mi malo gnetli v skromnem prostorčku. A če je srce veliko in odprto za življenje, sprejme še koga. Tako sta se nama v begu pred nevihto pridružila starejša zakonca, nemška turista, ki sta bila še nekaj trenutkov pred tem z nami na isti ladjici.

“OO, little  suneshine …”

… nista mogla skriti navdušenja ob pogledu na našo najmlajšo. Kavalir je zapeljal do skrajnih meja peš cone starega mestnega jedra – do Cityhotel-a, kjer sta prebivala turista. Nam pa je nič kaj skromen nadstrešek iste stavbe nudil začasno zatočišče pred nevihto. Da bi otroke kar najbolj odmaknila pred nalivom, sva jih posedla kar na okensko polico. Tako so, malo po starosti malo po velikosti, sedeli otroci kakor v izložbi. Za trenutek se je v naši neposredni bližini ustavila gospa srednjih let in spodbudno prikimavala.

“Lepo, lepo …” je čez nekaj trenutkov še dopolnila svoje prikimavanje.

“Za danes so vsi najini,” sem se še nasmehnila gospe, ki je v jenjanju deževja odhitela na svoj dom.

Kmalu zatem smo ji sledili tudi mi, preden bi nas spet popolnoma namočilo.

(U)Boga? – V bogu …

Sem (ali pa kar sva – z možem) ena tistih, ki menim (ali pa doživljam), da so otroci zame veliko (ali pa največje) bogastvo. Ampak ne samo kot lepa floskula. Pač pa čisto zares. Nekaj mojih in pogosto (vsaj za nekaj ur) še kakšen izposojen. Najpogosteje in v najbolj obilni meri v to bogastvo vložim svoj čas. In da ne bo zvenelo tako idilično, mi da moj neprecenljivi zaklad kopico vseh svojih odtenkov; veselja, smeha do solz, skrbi, pestrih idej, spravljanje ob pamet … In pogosto se ta koktejl vsega skozi ves dan zavrti kar nekajkrat. A to je življenje …

čisto pravo živo življenje

Pogosto se, tako kot številni starši, vzgojitelji, učitelji, profesorji … Skratka vsi, ki poleg podajanja znanja, živimo v živih – vzgojnih – odnosih, mahnem po glavi in si v navalu jeze rečem: “Kaj je meni tega treba?”

Da, v vzgoji pogosto ni hitrih rezultatov in skoraj neposrednih potrditev. Pogosto se pozabi zahvalo, spregleda napor in vloženo ljubezen. Vzgoja zajema našo celovitost. Podvržena je nenehnemu učenju, spoznavanju, sprejemanju. In če je prava, je to obojestranski proces. Živ proces. Nenazadnje življenje samo. Zato je vredno. Vredno včasih obrezovati divjake, da bodo ob svojem času obrodili sad.

Zato sem rada del te vzgoje. Ker sem včasih v nemoči morda res (u)boga. A tako še toliko bolj v zavedanju, da ni vse odvisno od mene. Da smo vsi mi, ki preživljamo skupni čas in se medsebojno vzgajamo – V Bogu – Stvarniku, Ljubitelju Življenja.

Pa obilo blagoslova vsem vrtcarjem, šolarjem, veroučencem, dijakom, študentom, staršem, vzgojiteljem, učiteljem, profesorjem … Skratka vsem, ki bomo bolj ali manj aktivno vključeni v obdobje novega šolskega leta.

 

—

Foto: www.pexels.com

Povej naprej!
Prejšnji prispevek
Me boš še imela rada …?

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Fill out this field
Fill out this field
Vnesite veljaven e-naslov.
You need to agree with the terms to proceed

Najnovejši prispevki

  • Ena, dve, tri …
  • Me boš še imela rada …?
  • Tebi, sveti Oče
  • Za koga? – Za Slovenijo!
  • Prav poseben obisk

Nedavni komentarji

  • Tanja na Me boš še imela rada …?
  • Prav poseben obisk - Čudenje življenju na Preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost
  • Kultura življenja - Čudenje življenju na Preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na Mami, kaj je nebeška polička?
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na PDP … leta 1993

Arhivi

  • september 2023
  • april 2023
  • januar 2023
  • november 2022
  • oktober 2022
  • julij 2022
  • april 2022
  • december 2021
  • november 2021
  • september 2021
  • julij 2021
  • december 2020
  • november 2020
  • oktober 2020
  • september 2020
  • avgust 2020
  • julij 2020
  • junij 2020
  • maj 2020
  • april 2020
  • marec 2020
  • februar 2020
  • januar 2020
  • december 2019
  • november 2019
  • oktober 2019
  • september 2019
  • avgust 2019
  • julij 2019
  • junij 2019
  • maj 2019
  • april 2019

Se tudi ti čudiš življenju?

Če želiš, da te obvestim o novih prispevkih, mi lahko pustiš svoj email naslov.