Advent 2025. Nekje v sebi sem se ga res tiho veselila. Kot začetek nečesa nesluteno novega. V sebi sem si tiho rekla, da se bom vsak dan Bogu zahvalila za nekoga v mojem življenju. In zanj molila. Začela sem z možem. Z zahvaljevanjem in čudenjem … Da sva se srečala in se prepoznala. Kot tista, ki si želiva kot mož in žena skupaj skozi življenje. Potem sem nadaljevala z otroki. Po vrsti …
tiho veselje nad novim …
… življenjem. Že nekaj dni sem vedela, da se nam bo pridružil nov družinski član. In v tihoti tuhtala, kako bom na sebi lasten inovativen način to sporočila naprej. Najprej Roku, potem …
Nič inovacij. Spet. Čudna slutnja. Kratkotrajno veselje. Brez pompa in še z jutranje priprtimi očmi sem možu tiho rekla: “Pred dnevi je bil nosečniški test pozitiven. A zdi se mi, da se ne bo dobro izšlo. Opažam sledove krvi …”
Sledile so jutranje procedure razvoza šolarjev in prebiranje knjižic z najmlajšimi. Pa opravki, kosilo, uspavanje, prihod šolarjev in obisk pediatra z Elijem. Kot da se ne bi nič zgodilo. Kot da ne bi zmogla ujeti resničnosti tega dogodka, ki me je po dveh letih in pol ponovno pretresel …
med jezo, razočaranjem in žalostjo
Naj se jezim v svoji nemoči? Na koga? Sebe, naju, na Boga? Spet s tistim neslutenim občutkom praznega naročja. Pripravljamo se na rojstvo našega Odrešenika … A moje naročje, moja notranjost je ostala prazna …
In za nameček, kot da ne bi bilo dovolj, se sredi mešanih občutkov, ki jih je prinesel december, pokvari še avto. Še en nebodigatreba. Elektronika. Nič kaj obetavno. Predvsem po vseh klicih, ki jih je Rok opravil. In še v skladu z letnim časom, zbolijo vsi. Skoraj vsi. Razen mami …
V tistih dneh ni bilo prostora. Ne za jezo. Ne za razočaranje. Ne za žalost. Morali smo preživet’. Milo rečeno. Tako intenziven adventni čas. Nekako sem si na tihem želela, tako kot bolniki zdravja, sama pa samo, da preživimo do Božiča. Sredi take štale pa …
prazno naročje …
… za Gospoda. Če je On izpraznil naše jasli, potem je naredil prostor. On ve, zakaj. Vzorec tega obdobja v naši družini ni bil tako neznan. Podoben tistemu pred dvemi leti in pol, ko je skoraj ugasnilo zemeljsko življenje bližnjega človeka. In tokrat ponovno, še bolj nepričakovano … Stres? Krivda?
Oboje sem bolj dramatično doživljala ob prvem spontanem splavu. Tokrat sem vse bolj spontano prepustila. Ne, ker ni bilo časa. Temveč ker ne spočetje, ne nosečnost in ne smrt ni v najinih rokah. Priznam, raje bi imela polno naročje. Pa ostaja skrivnost, zakaj je imel ta Nebeški dojenček tako kratko poslanstvo.
tebi, dragi nebeški dojenček …
Si Janez? Tisti, ki je tako tiho pripravil pot Jezusu, ki se bo rodil v našo novo štal’co, ki nam jo je prinesel sveti Miklavž? – Prosili smo za nov dom (ker se bo naša družina gotovo povečala), pa smo dobili hlev. Pokvaril se je avto, pa smo že ogledovali kombije. A kaj, ko je sedež ostal prazen …
Praznina, tišina, še vedno neko tiho, a nič kaj šampanjsko pričakovanje. Po intenzivosti začetka adventa, ko si odšel, se me niti ni polotila neka splošna melanholija. No, na vsake toliko je Emanuel rekel: “Ati, mami metal posluša …”
To nekako najgloblje izrazi črno luknjo v meni. S tonom, intenzivnostjo … A sem tudi z Marijo slavila. Da si nam bil dan. Čeprav za kratek čas. In četudi je edino znamenje tvojega zemeljskega obstoja samo pozitiven test nosečnosti. Si. V naših srcih in na Nebeški gostji.
Tako malo, kar je ostalo tvojega zemeljskega telesa, sem lahko pestovala. Ne da bi poznala obrazek, oči, nosek, usta. Male rokice, male nogice. Čeprav bo ta podoba zame ostala zastrta me tolaži, da si odšel v Marijino naročje. Da te je objelo brezgrešno srce, da te gledajo najčistejše oči, da se ti smehlja najbolj mil nasmešek in te objemajo najnežnejše roke. Tega priznam, sama ne morem dati …
Kot letos nekako ne zmorem biti motor za izdelavo voščilnic. Ne zmorem voščiti tiste dobre stare klasike v verski ali posvetni različici. Lahko pa odprem to prazno srce …
Da bi ga Novorojeni vam in nam napolnil z dobrim v prihodnjem letu.
—
Vir fotografije: www.pexels.com