Pravi naša štiriletna Ruta. Medtem ko je Emanuel že na postaji hitel prijateljem razlagat, da pride babi k nam na počitnice. Za cela dva tedna.
To neizmerno veselje otrok nas je v vznemirljivem pričakovanju držalo že ves dan. Pa babicin smeh in dobra volja še vse do poznega večera. Tudi v začetku šolskega tedna. 🙂
In v vsem tem navdušenju sem pomislila, kakšno neizmerno bogastvo. Moji otroci bodo pestrih štirinajst dni preživeli v polni hiši z vsemi še živečimi starimi starši. Tako toplo in navdihujoče me spet pogreje pri srcu tisti najin poročni …
IZBERI ŽIVLJENJE … (5 Mz 30,19)
“… v SREČI in NESREČI, v BOLEZNI in ZDRAVJU …” pa ne samo v najinem zakonu. Temveč tudi širše. V življenju in zorenju naših staršev. V življenju in zorenju nenazadnje vseh bližnjih. To je zrcalo našega odnosa. Do bližnjih. Do življenja. Do Življenja. Do svetosti Življenja. Do tega, da si nismo sami podarili življenja. Da je tukaj …
On, ki podarja …
… in On, ki pokliče. To tako globoko zaupam. Verujem. Verjamem. To je tako globoko prepojilo in spreminjalo moje življenje. Prav od blizu. Ko sem 16 let spremljala svojega očeta v večkratnih bojih z rakom in ostalimi boleznimi. In nikoli, zares nikoli ni bilo čutiti, da bi si želel končati svoje življenje. Prav nasprotno; ko je bolezen vse hitreje napredovala in sem ga spraševala o odnosu do smrti, o strahu pred smrtjo, je odgovoril:
“Ne bojim se smrti. Čeprav bi še tako RAD ŽIVEL, se ne bojim smrti …”
Nato mi je razlagal o bolečinah v prsnem košu. O tem, kako težko je jedel in pil smo lahko videli tudi sami … In naredili smo (tako kot marsikdo od bližnji) največ, kar smo lahko. Bližnji in zdravniki.
kaj si želimo?
Nagovarja me, ko se oglasijo zdravniki. Ko se zoperstavijo lepi smrti (EVTANAZIJI), kot bi nam jo radi predstavili tisti, ki tako IDILIČNO govorijo o ideji samomora z zdravniško pomočjo. Ne samo, da opozarjajo na luknje v zakonu in kaj naj bi zakon potemtakem od njih zahteval. Pri že tako preobremenjenem delu bi jih že s postopkom samim še bolj obremenil. V kolikor nadaljujemo pa tudi v kazenski odgovornosti. Da seveda pri tem ne izpustimo še tako hude in boleče moralne teže. – Si to res želimo?
Včasih se z možem pogovarjava o tem, kaj sva si želela, ko sva bila čisto prepojena v najini sveži zaljubljenosti. Pa kako je danes. In kaj si želiva. Tudi, ko pomisliva na najin zemeljski konec. Še posebno take debate odprejo močne izkušnje, ki se naju dotaknejo. Tako kot še ne leto nazaj umiranje in pogreb najine sofaranke Ivanke. Intervju z njo si lahko preberete TUKAJ.
Ko sva prisostvovala pogrebu te žene in mamice, ki še ni dopolnila pol stoletja svojega zemeljskega življenja, je Rok rekel: “To je evtanazija. To je tista lepa smrt, ki bi si jo tudi sam želel …”
ZA KAJ GRE?
V hudi bolezni, kjer so bili omogočeni vsi postopki zdravljenja (operacije, kemoterapije, pri nekaterih tudi obsevanja ali tudi kakšni drugi postopki), se je ob mejah le teh v največji možni meri izkazala tudi PALIATIVA. To je skrb za neozdravljivo bolne, pri kateri je vloga zdravnikov, da v prvi vrsti pomagajo lajšati bolečine in omogočati čim lažje prenašanje bolezni na telesni ravni. Zdravniškim pristopom pa pomagajo tudi drugi strokovnjaki na področju duševnosti (psihologi, psihiatri) in duhovnosti (duhovniki, teologi).
Zakon, ki naj bi ga sprejeli tisti, ki so na vrhuncu svojih moči (in oblasti), kaže na odnos do življenja. Ali pa v ozadju na to, kakšen strošek postane tisti, ki potrebuje nego ob koncu svojega življenja s pridruženimi boleznimi. S svojim predlogom želijo pohitriti postopek, ki nas zaradi take ali drugačne situacije spravlja v stisko.
Hkrati pa je ta stiska lahko VELIKA PRILOŽNOST. Tako kot sem jo imela tudi sama možnost izkusiti prav od blizu. Ne da bi skrajšali trpljenje. Ampak da bi v trpljenju naredili prostor za:
- ovrednotenje življenja (kako sem živel, s čim sem se soočal, kaj bi želel odpustiti in za kaj sem hvaležen),
- sprava v morebitnih zapacanih situacijah ali odnosih,
- izražanje poslednih želja.
To ne pomaga samo umirajočemu, ampak tudi bližnjim. Pomaga, da s pogledom na zemeljski konec, spreminja tudi naša življenja in življenja naših otrok. Na bolje.
KAKO BI JIM TO LAHKO VZELI?
Ko gledam neizmerno srečo svojih otrok ob starih starših, ki jim tako naravno ali pa s pridruženimi boleznimi pešajo moči, se sprašujem, ali imam pravico, da bi jim to vzela? Ali pa razvrednotila?
Da bi povozila vrednost odnosov in ga podredila tempu in miselnosti (ali norosti) tega sveta. Težko, res težko oz. ne morem se poistovetiti s tem. Prej nasprotno. Spodbudi me, da si bom v dobro zanamcev prej prizadevala, kako čim bolj potrpežljivo in spoštljivo poskrbeti za starejše (ali bolne). Da bomo kar najbolje korakali v boju proti strahu. Pred oslabelostjo. Pred boleznimi. Pred poslednjimi stvarmi …
… da bomo živeli mi in naš zarod. (5 Mz 30,19)
—
Vir fotografije: www.pexels.com