Pred dobrim letom dni sta še bila na vrhu starostne piramide vasi. Ta je pri nas, višje ko greš, ožja. Moj mož pravi, da bolj afriška kot slovenska. V pripravi na referendumsko nedeljo preprosto ne morem mimo.
kako so živeli?
Dovolj dolgo sem že v tej rodovitni dolini, da je poleg številnih rojstev, v soseski tudi kdo umrl. Bogu hvala častitljive (včasih zavidljive) starosti. Oba sta bila zelo blizu našega praga, a naj spregovorim o njej, ki mi je bila bolj blizu.
Največkrat smo jo srečali, ko smo se z otroki igrali na domačem dvorišču, ona pa je lovila sončne žarke pred hišo, občudovala svoje cvetoče rože ali samo nesla skledo odpadkov na kompost. Naši otroci, pa tudi pred nami moževi nečaki, so jo imeli zelo radi.
“A boš bončke (bombončke)?” jih je vprašala vselej, ko jih je srečala in jim prinesla skrbno pripravljeno vrečko.
Sama sem poleg bončkov, raje poslušala njene modrosti. Kakšna je skrita tudi TUKAJ.
Gospa je ves čas živela samostojno v lastni hiši, v neposredni bližini najbližjih svojcev, ki so ji po načelu “pomagaj mi, da naredim sam” (M. Montessori), pomagali pri dostojnem življenju. Do konca. Ki je pri njej, stari krepko čez devetdeset, nastopil pred slabim letom.
“Ali ni še konec?” je po pripovedovanju svojcev spraševala zadnjih štirinajst dni, ko je vidno zorela.
Vnukinja jo je sočutno pogledala: “Mama, se bojiš, da si nam v breme?”
“Da,” je odgovorila s šibkim glasom.
“Nisi. Radi te imamo in bomo poskrbeli zate. Povej, kaj želiš,” ji je mirno prigovarjala vnukinja.
Ko nama je z možem to pripovedovala, je še dodala: “Veste, zadnjih štirinajst dni smo videli njeno vidno zorenje. Odpovedovanje telesa. Recimo, ko nas je prosila, naj odpremo okna sredi jeseni, ko je bilo že hladno, ona pa je rekla, kako ji je vroče. A imela je čisto hladne roke. Videli smo, da telesni ‘sistemi’ odpovedujejo. Pa smo jo raje vprašali: ‘Mama, kaj si želiš?'”
“Pivo,” je rekla.
“Nismo ji mogli odreči. Tudi škodili ji nismo. To so bile le njene poslednje želje in tista tiha zadnja strast. Tako smo ji po slamici privoščili še nekaj zadnjih kapljic,” je pripovedovala vnukinja.
in kako so odhajali …
A soseda še v zadnjih dneh življenja ni izgubila tistega njenega prefinjenega smisla za humor. Teden dni pred njo je umrl sosed. Prav tako v časitljivi starosti čez devetdeset. In ob ljubeči skrbi svojih najbližjih. Sosedina vnukinja je pripovedovala, da so stari mami razlagali o tem in o pogrebu, sama pa je nato dodala: “Pa me je prehitel,” 🙂
Po vsem, kar je v mladosti prestala zaradi vojne, ni izgubila veselja. Ni izgubila upanja. Veselila se je večnosti in z vztrajno skrbjo svojih najbližjih v miru odšla.
To je popotnica tudi za nas. Ko se odločamo, kako bomo živeli. Mi in naš zarod do zadnjega diha.
—
Vir fotografije: www.pexels.com