Premišljujem in prikimavam. Vsem tistim, ki so že pred nama trdili, kako hitro leti čas. Posebno se mi to zdi v najinem trenutnem obdobju s številnimi majhnimi otroki. Včasih imam občutek, kot bi bilo včeraj. Dan, ko sva se poročila. Potem začnem preštevati in se zahvaljevati za vse vidne in nevidne blagoslove. In tudi preizkušnje. Tako se zavem, da sva skupaj prehodila že …
prvih 10 let
Tisti občutek, kot bi bil poročni dan včeraj, daje tak dober občutek svežine, voljnost duha in nenazadnje zavedanje, kako dobro sva se pripravila na tako pomemben dan. Da lahko ob lepih in težkih trenutkih črpava iz duhovnih zalog; iz poročne svete maše, celotnega obreda, Božje besede, pridige …
Kdaj pa kdaj tudi močno začutiva, kaj pomeni ohranjati zvestobo najinemu poročnemu geslu, ki sva si ga izbrala v tisti živi zaljubljenosti in je vgraviran tudi v najina poročna prstana …
izberi življenje (5 mz 30,19)…
“…da boš živel ti in tvoj zarod …”
Spomnim se besed, ki jih je svakinja zapisala v poročno čestitko:
“Tina in Rok! Ko sem prebrala vajino poročno geslo, me je zelo nagovorilo. IZBERI ŽIVLJENJE! Vselej! Tudi, ko bo težko. Zelo težko.”
Takrat sem se strinjala. Se zaljubljeno smehljala. V desetih letih pa vidim, kako zelo res je. In kako na mestu je ta izbira. Ter zvestoba. Z vsakim dnem. Posebno v času preizkušenj. Tudi današnjih, ko odločamo o nedotakljivosti slehernega človeškega življenja.
najin drugi jubilej
Iz prvih bisernih 60 (5 let), sva praznovala že drugih bisernih 120. 🙂
Hvaležna, da sva še vedno skupaj. Mnogim že v desetih letih to ni dano. Zaradi vdovstva ali ločitev …
Tako sva se letos na zahvalno nedeljo pridružila številnim zakonskim jubilantom v najini sedanji župniji. In nisva bila najmlajša. No, sva bila pa predzadnja. 🙂
Sveta maša je bila bogata, a hkrati preprosta. Jubilanti smo bili živ dokaz, da je v teh časih trajna zvestoba še vedno mogoča, kakor so se glasile uvodne besede v bogoslužje. Ko sva sedela v polni cerkvi vernikov in med vsemi so-praznovalci, mi je kar igralo srce. Za naju in ob pogledu na zrele zakone, precej zrelejše od naju.
Najbolj pa se me je dotaknilo, ko smo šli pari v koloni drug za drugim posamezno po duhovnikov blagoslov.
Tako simbolično, a tako resnično sva korakala za pari, poročenimi 60, 50, 40, 30, 20 let. Na poti za njimi. V hrepenenju, da jih tudi midva skupaj doseževa toliko.
Duhovnik/diakon je, tako kot na poročni dan, ovil štolo (poseben duhovniški ‘šal’ (kot bi rekli naši otroci)) okoli najinih sklenjenih desnic. In naju blagoslovil. Da bova okrepljena v moči Božjega Duha zmogla iti naprej.
praznovanje
Po sveti maši je sledilo še praznovanje, kjer smo si pari med seboj čestitali in rekli kakšno besedo. Opogumljali in bodrili drug drugega. Se smejali ob spominu na kakšno simpatično prigodo s poročnega dne.
“Koliko sta jih že zbrala?” sem smeje vprašala starejšo gospo, ki sem jo večkrat srečevala na sprehodih.
“Šestdeset. Zelo je lepo. Vsako leto lepše, veste?” se je nasmehnila in nadaljevala:
“Ko si mlad, imaš toliko skrbi; delo, dom, služba, majhni, pa kasneje odraščajoči otroci. V najinih letih pa samo si. In to je tako zelo lepo. Opazovat’ nove rodove, se zahvaljevat, nobenih posebnih skrbi.”
Ta zrela modrost. To preprosto veselje do življenja. Bi res želeli naše zanamce opehariti za to?
—
Foto: Matevž Cerar