Preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost

Nekateri poznavalci pravijo, da živimo v najmlajši vasi v Sloveniji. Ali je to povsem res, težko trdim. V vasi živi nekaj več kot sto prebivalcev. Od tega je pribl. 40 otrok, ki še niso zaključili osnovne šole. Od lanske jeseni sta bila v vasi dva nova vala novorojenčkov. Sicer pa je Poljanska dolina že tako znana po eni izmed najvišjih rodnosti v Sloveniji. – Kaj pravijo o tem staroselci, zakaj je temu tako, si lahko preberete TUKAJ.

A kako pisano je življenje pri nas, priča soseda, ki jih šteje nekaj čez devetdeset in še vedno samostojno živi v lastni hiši. Tu pa tam se srečamo, ko tako ali drugače eni in drugi pohajamo okoli hiše in spotoma kakšno rečemo. O počutju, o tem, kako so včasih živeli, o tem, kako sama vedno znova občudujem njene bogate rože …

“Če boš kdaj potrebovala kakšno sadiko, samo povej …” se mi nasmehne v moje občudovanje.

“Ah, saj jih niti ne potrebujem. Samo kdaj pa kdaj bi jih nesla atiju na grob,” odgovorim.

“Tudi sama jih največkrat nesem možu na grob. Ker je tako, kakor bi šla domov,” še zaključi.

Tiho sem ji za nekaj trenutkov zrla v oči in se čudila besedam žene, ki kdaj pa kdaj zmagoslavno dvigne svoje roke, ko govori o svoji družini in pristavi, da od vseh svojih družinskih članov živi najdlje.

kakor bi šel domov

Sliši se tako eshatološko (misliti o poslednjih stvareh). A če smo povsem iskreno realni, je to naše neizogibno dejstvo. Pogled na to, da nismo za vedno zacementirani na tej zemlji, v nas lahko zbuja različne občutke. Grenkobe, žalosti, morda misel na to povsem odganjamo. Ali pa prisotnost te zavesti lušči pomembno od nepomembnega in vedno znova pretresa lestvico naših prioritet.

Prihajajo dnevi, ki obeležujejo že drugo obletnico mojega iskanja dveh domov, ko se vračam v rodne kraje … Ko obiščemo mami. In ko obiščemo atija. Ko sem v sebi tako zelo razpeta med bolečino praznine in vero v novo življenje. Drugačno.

Tako sva z Emanuelom ob pospravljenem vrtu in med bohotnim razcvetom kapucink, opazila tudi eno samo rdečo cinijo.

“A to je mami roža?” vpraša sinko in kaže s prstom na rdečo lepotico.

“Najbrž misliš, da je mamica zato, ker je največja, kajne?” se mu nasmehnem.

“Mhm. Ta bo za dedija, ane?” tako lahkotno pristavi mali.

In v otroški iskrenosti me še vedno stisne …

bolečina praznine

Dve leti je. In še vedno boli. Spomin na zadnje dni. Ko misel razume, a srce še vedno pogreša. Pa morda ne v tistem vsakdanu, ko sem zasuta z družinskim življenjem malih utrinkov. A pridejo dnevi – godovnega dne, rojstnega dne, vsi sveti. Ko tako zelo boli, ker ne morem reči tistega preprostega “vse najboljše …”. Ko je tišina.

In ko mi ostaja ventil solza, ki vsaj malo izmijejo bolečino in moj skromni pomežik proti Nebu, ko ga lahko v duhu objamem in pozdravim.

dedijev pogled

“Mami, zakaj dedi tako grdo gleda?” strmeč v fotografijo na steni sprašuje Emanuel.

“Hm, mislim da ne gleda grdo. Dedi je pogosto gledal zelo resno,” se nasmehnem v odgovor in še pristavim: “Vendar se je tudi smejal. Najbolj pogosto, ko je postal dedi in se je igral s teboj.”

“A res? Ko sem bil še mini mini dojenček?” me pogleda mali.

“Mhm,” prikimam.

Razbremenjujoč notranjo bolečino, obudim spomine dedijevih zadnjih mesecev življenja in tiste iskrene: “Meni je Emanuelček lep, pa ne samo zato, ker je meni podoben. Ja Emanuelčka spoštujem in obožujem,” potem mu povem še, kako je bil dedi ponosen, ko so mu vsi zatrjevali, da mu je vnuček prav zares podoben. In je v bolnišnici, kjer je sklenil zemeljsko življenje, ob fotografiji malčka vsem ponosno razlagal o svojem prvem vnučku.

“Mami, kje je dedi?”

Me na vsake toliko vpraša Emanuel.

“V nebesih pri Jezusu,” mu odgovorim.

Nato se za nekaj trenutkov zamisli, da pobrska po vseh svojih spominih in nadaljuje: “A pri Miklavžu? Pol piškote peče, recimo.”

In me spomni, da je čas, da zopet pišemu svetemu Miklavžu ter pošljemo dediju pozdrave. 🙂

Kaj pa vi? Ste mu že pisali?

—

Foto: družinski arhiv