• Zgodbe odraščanja
  • Otroške prigode
  • Odnosi
  • Meje življenja
  • O meni

Prav poseben obisk

pred 5 mesecev
Tina
Ni komentarjev

Mogoče tudi vi uporabite kdaj ta izraz? – Prav zagotovo. Kaj pa v primeru, ko obiščete svoje prednike ali razširjeno sorodstvo … Namreč tiste, ki praznujejo kmalu. Prav na dan vseh svetih.

Ne morem reči, da prav pogosto hodim na pogrebe. Tudi nisem najbolj redna obiskovalka grobov. A včasih iz logističnih, včasih in predvsem pa iz eksistencialnih razlogov, popeljem s seboj tudi otroke. In pogosto imam občutek, da sem bolj osamljen primer. Kakšni so razlogi staršev, da otroci ostajajo v tovrstnih primerih doma, puščam presoji njim samim. Lahko pa izpostavim, zakaj so otroci tudi ob takih priložnostih z menoj …

prav poseben obisk

Nekaj dni pred samim praznikom vseh svetih sem otrokom, s katerimi preživljamo nekajkrat na teden skupni čas napovedala, da gremo na prav poseben obisk. Namreč na obisk k njihovim pra-starim staršem. Nič nenavadnega zame. Odhajanje, poslavljanje od zemeljskega življenja, umiranje … To sprejemam kot del življenja. Življenja, ki se rodi v družini in v bolečini, ko odhaja in odide. Kako se soočam, soočava in soočamo s tem. Kako ostajamo zaviti v tišino, ko se odpirajo zelo težka vprašanja, na katera iščemo odgovore. Tudi to so pomembni eksistencialni (bivanjski) vidiki, ki jih otrok spremlja v svoji družini. To sprejemam kot del sebe, kot del vzgoje, kot možnost, da me stisne v moji notranjosti, ko me otrok pretrese z vprašanjem o minljivosti, na katerega nimam odgovora.

“mami, kdo je tukaj?”

Me vpraša Emanuel, ko postojimo ob grobu, kjer je samo napis. In beremo. Se pogovarjamo, kdo so ti ljudje in kako so povezani z nami.

“Ampak mami, zakaj nekoga pokopljemo, ko umre?” sprašuje Emanuel naprej.

“Emanuel, pokopljemo umrlo telo. Telo je zemeljsko, ustvarjeno iz zemlje, zato ga vrnemo nazaj. Življenje, ki pa je bilo v človeku, odide k Bogu, ker smo ga prejeli od Njega, ki nas je ustvaril,” odgovorim v tihem premišljevanju.

Kar malo težko, vem. A odmeva. V meni, v otrokih … Pravzaprav ne vem, kaj se bo iz tega rodilo, a se pustim presenetiti tem malim nadebudnežem …

mami – vzgojiteljica z otroki, polnimi življenja

Priznam. Včasih imam kar malo cmok v grlu, ko se primeri kak pogreb bližnjih ali obiskovanje grobov. Najbrž me veliko bolj kot vprašanja otrok, vznemiri življenje v otrokih in kako bodo na to živahnost, ko bom s seboj pripeljala otroke, gledali odrasli. Morda z občudovanjem, da sva jih z možem pripeljala s seboj, morda z jezo in vznemirjenjem, ker ves čas nekdo okrog mojih nog čeblja, morda z upanjem, ker za življenjem, ki odhaja, prihaja novo … Ko ni vse tako tiho in žalostno že samo po sebi …

Vedno znova me stisne. A imam zelo pogosto dobre izkušnje; čudenja in občudovanja, upanja sredi tišine in žalosti, blagoslovov v težkem trenutku, ko si ob besedah sožalja izrečemo tudi želje o zdravju in vsemu dobremu v življenju. Ko nas tako boleč trenutek ponovno vse poveže …

In to gledajo in živijo otroci … To je dragocenost, ki se je v šoli ne bodo naučili.

“Mami, kaj lahko naredimo za tiste, ki so že umrli?”

Se Emanuelu ne nehajo odpirati obzorja. Oči mu švigajo po nagrobnih fotografijah, napisih in številkah, morebitnih atributih. Evo pritegnejo pisani cvetlični aranžmaji in Ruto kamenčki in sveče.

“Molimo, Emanuel. Tako ostajamo povezani. Tako se pogovarjamo z Bogom in vsemi našimi dragimi. Tako jim pomagamo na poti k nebesom. Zato se moramo spomniti tudi tistih, za katere nihče ne moli.”

“Prav. Oče naš, pa Sveti Angel …” je jasen Emanuel. Kar je tudi znamenje, da je bilo informacij dovolj.

Kako ostajajo, pravzaprav ne vem. A z občudovanjem poslušam, ko kdaj pripoveduje, da smo “dedija že pokopali in je sedaj v Nebesih, pri Bogu in svetem Miklavžu.”

Da je kdaj žalosten, ker bi dedija rad kaj vprašal, pa ga ne more. Da ve, da je bil dedi zelo bolan in je imel raka … Da se kdaj spravi in v igri z gorečim srcem mašuje. Za dedija in bližnje … In tudi za tiste, ki potrebujejo našo molitev že tukaj …

—

Foto: družinski arhiv

Povej naprej!
Prejšnji prispevek
Kultura življenja
Naslednji prispevek
Za koga? – Za Slovenijo!

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Fill out this field
Fill out this field
Vnesite veljaven e-naslov.
You need to agree with the terms to proceed

Najnovejši prispevki

  • Tebi, sveti Oče
  • Za koga? – Za Slovenijo!
  • Prav poseben obisk
  • Kultura življenja
  • Računam nase?!

Nedavni komentarji

  • Prav poseben obisk - Čudenje življenju na Preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost
  • Kultura življenja - Čudenje življenju na Preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na Mami, kaj je nebeška polička?
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na PDP … leta 1993
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na Prvi jubilej ali bisernih 60

Arhivi

  • januar 2023
  • november 2022
  • oktober 2022
  • julij 2022
  • april 2022
  • december 2021
  • november 2021
  • september 2021
  • julij 2021
  • december 2020
  • november 2020
  • oktober 2020
  • september 2020
  • avgust 2020
  • julij 2020
  • junij 2020
  • maj 2020
  • april 2020
  • marec 2020
  • februar 2020
  • januar 2020
  • december 2019
  • november 2019
  • oktober 2019
  • september 2019
  • avgust 2019
  • julij 2019
  • junij 2019
  • maj 2019
  • april 2019

Se tudi ti čudiš življenju?

Če želiš, da te obvestim o novih prispevkih, mi lahko pustiš svoj email naslov.