• Zgodbe odraščanja
  • Otroške prigode
  • Odnosi
  • Meje življenja
  • O meni

Plemenitenje bogastva

pred 3 leta
Tina
3 Komentarji

Ne vem natanko, kaj si boste predstavljali ob prebranem naslovu. Nimam genov ali prebrisanosti kakega Donalda Trumpa ali takih, ki znajo kopičiti zemeljske dobrine in poleg tega v njih še kar malce razuzdano uživati. In me po svoje tudi ne mika. Za lepo življenje pravijo, je dovolj, da imaš vsega ravno pravšnjo mero. A kaj, ko začnemo po človeško tehtati, česa imamo ravno prav, in česa bi morali imeti toliko kot sosed?

In tako kolebamo še med pravičnostjo in krivičnostjo delitve dobrin. A v eno smo lahko gotovi. Vsi in nekako vsak zase. Ena dobrina je, za katero vsak misli, da je ima ravno prav. In to je pamet. 🙂

kadar ne veš vsega

Kljub temu, da vsak zase misli, da je dovolj pameten se, vsaj meni, občasno zgodi, da preprosto ne vem vsega. In ker nočem biti na slepo pametna, včasih raje kakšne stvari preverim … Predvsem takrat, ko sem lahko zelo slepo zaverovana v kakšno samoumevnost.

Tako se mi je svoje čase, ko sem se večinoma za vikende kot študentka vozila z vlakom v domače kraje dogajalo, da sem pogosto srečala tudi kak znan obraz. Posebno sem se tega razveselila, če so bili to stari prijatelji ali znanci. In takrat tudi skoraj tri urna vožnja v Belo krajino ni bila predolga, saj smo pogosto odprli kakšno zanimivo debato.

Zelo pogosto se je primerilo, da sama kot petorojenka, nisem skrivala navdušenja nad rodovitnostjo in številčnimi družinami. In prav pogosto povedala, da sem pač našla fanta Gorenjca, kjer je to nekaj običajnega in sprejemljivega. – Tako nekako samoumevno.

Dokler niso začela deževati vprašanja, povezana s stereotipi …

kako toliko otrok? ali ni to potrošna roba?

Ni se mi zgodilo enkrat, da so me spraševali o tem, kako so lahko Gorenjci v vsem svojem stiskaštvu tako odprti za življenje. In iskreno, tudi sama se nisem o tem prav pogosto spraševala. Kar sem namreč imela izkušenj z Gorenjci, pa spet niso bili tako škrti, kakor se pogosto hecamo na njihov račun. – Sicer je nekoliko drugače, kakor smo vajeni življenja tisti z juga, a meni tudi na Gorenjskem nikoli ni nič manjkalo. 🙂

In ker sem ob vprašanju, ki so mi ga kar nekajkrat zastavili, ostala brez besed, sem se o tem odločila povprašati moževe starše. Ker če, bosta pa ravno ona, človeka Gorenjsko-Cerkljanske krvi, sama iz številčnih družin, starša petih otrok in stara starša številnih vnukov vedela …

čemu tolikšna odprtost do življenja?

Nekoliko smo še posedeli pri mizi po kosilu, ob vonju kave in pecivu, ko sem kar malo izstrelila:

“Mama in ata, pogosto me sprašujejo, kako to, da so na Gorenjskem tako številčne družine? Namreč tudi danes … In ne vem natanko, kaj naj odgovorim …”

Ata je pogledal skozi kuhinjsko okno in tudi mama se ni prenaglila, ko je ata začel: “Mi štartamo iz predpostavke, da so otroci naše največje bogastvo …”

In mama, kot vešča ekonomistka, je nadaljevala: “… bogastvo pa je potrebno plemenititi.”

“Zato jih imamo toliko,” je modro zaključil ata.

Zdelo se mi je, da sta odgovorila na moje vprašanje. Možu pa očitno ne, ker je nadaljeval …

kako to, da sta potem vse otroke tako mlade oddala?

Tokrat mama ni nič kaj oklevala. Zazrla se je v sina in mu čisto jasno odgovorila: “Če otroci ostanejo doma po 26. letu, potem pa res postanejo strošek …”

Morda malo za šalo in malo zares. A nekako tako je, če se odločimo in nam je dana rodovitnost tudi v otrokih. Tako kot našim staršem, ki so nas ob pravem času pahnili v svet. Ker je ob nas v njih klila “ljubezen kot temeljni in izvirni poklic vsakega človeškega bitja”*. – Ljubezen, ki daje. Ljubezen, ki je odprta za Življenje. Ljubezen, ki rojeva Življenje. 🙂

—

*Sv. Janez Pavel II.

Vir fotografije: https://www.pexels.com

Povej naprej!
Prejšnji prispevek
Zadnjič
Naslednji prispevek
Ali boste pri vas imeli dojenčka?

3 Komentarji. Leave new

  • FRANČIŠEK
    8. avgusta 2019 6:04

    Bravo Tina, dobro razmišljanje. Pričskujem še prispevrk o “odgovornem starševstvu”.

    Odgovori
    • Tina Cvitkovič Pisk
      14. avgusta 2019 12:05

      Se bom potrudila. V slogu štirih vsebinskih perspektiv (kategorij) na blogu. 🙂

      Odgovori
  • Preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost - Čudenje življenju
    14. novembra 2020 9:47

    […] Nekateri poznavalci pravijo, da živimo v najmlajši vasi v Sloveniji. Ali je to povsem res, težko trdim. V vasi živi nekaj več kot sto prebivalcev. Od tega je pribl. 40 otrok, ki še niso zaključili osnovne šole. Od lanske jeseni sta bila v vasi dva nova vala novorojenčkov. Sicer pa je Poljanska dolina že tako znana po eni izmed najvišjih rodnosti v Sloveniji. – Kaj pravijo o tem staroselci, zakaj je temu tako, si lahko preberete TUKAJ. […]

    Odgovori

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Fill out this field
Fill out this field
Vnesite veljaven e-naslov.
You need to agree with the terms to proceed

Najnovejši prispevki

  • Tebi, sveti Oče
  • Za koga? – Za Slovenijo!
  • Prav poseben obisk
  • Kultura življenja
  • Računam nase?!

Nedavni komentarji

  • Prav poseben obisk - Čudenje življenju na Preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost
  • Kultura življenja - Čudenje življenju na Preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na Mami, kaj je nebeška polička?
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na PDP … leta 1993
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na Prvi jubilej ali bisernih 60

Arhivi

  • januar 2023
  • november 2022
  • oktober 2022
  • julij 2022
  • april 2022
  • december 2021
  • november 2021
  • september 2021
  • julij 2021
  • december 2020
  • november 2020
  • oktober 2020
  • september 2020
  • avgust 2020
  • julij 2020
  • junij 2020
  • maj 2020
  • april 2020
  • marec 2020
  • februar 2020
  • januar 2020
  • december 2019
  • november 2019
  • oktober 2019
  • september 2019
  • avgust 2019
  • julij 2019
  • junij 2019
  • maj 2019
  • april 2019

Se tudi ti čudiš življenju?

Če želiš, da te obvestim o novih prispevkih, mi lahko pustiš svoj email naslov.