Pri delu z otroki slišiš veliko zanimivega, če le dobro poslušaš. 🙂
Tako se je že leta nazaj zgodilo, da so se otroci na sprehodu pogovarjali med seboj. In včasih kakšna modra misel spreleti tudi vzgojiteljičina ušesa.
Eden izmed otrok je svojemu prijatelju razlagal nekaj o ultrazvoku, ko se je vzgojiteljica vključila v pogovor in vprašala: “Ali boste pri vas imeli dojenčka?”
Mali vsevednež se zazre v izprašujoče oči in odgovori: “Ne vem. Zna se zgodit’ …”
V nekaj letih dela z otroki je bilo prisotnih še kar nekaj podobnih primerov. Od tega, da so otroci mamice spraševali, ali bodo tudi pri njih imeli še kakšnega dojenčka (ker so ga ravno pričakovali pri prijatelju) do tega, da so nekateri že delali načrte, kako bo, ko bodo tudi pri njih imeli še enega novega člana.
otroško srce – odprto za življenje
V vseh teh malih pripetljajih sem se veliko čudila. Namreč temu, kako zelo naravno otroci doživljajo družino kot prostor, odprt za novo Življenje, ki se pač zna zgodit’.
In včasih se je tudi zgodilo, da smo v vsem navdušenju, ki so ga kazali otroci nad Življenjem, prenaglo o novem članu povprašali starše. – Pri čemer vsem, ki berete, polagam na srce, da je s tem vredno počakati, dokler tovrstne novice ne potrdijo starši sami. Tako se izognemo morebitni zadregi z obeh strani … Situacije mnogih parov so tudi v želji po otrokih lahko zelo različne.
kaj pa odgovor odraslih?
Sprašujem se, kako na najbolj primeren način odgovoriti na otroško navdušenje, tudi oziraje se na situacijo staršev. In kakor se spodobi menim, da o tem veliko premalo vem. Zato bom izhajala iz primerov, ki sem jih srečala od blizu.
- Navdušenje otrok in pismo sv. Miklavžu; kjer je mogoče zaslediti tudi kakšen primer več, a bom sama izpostavila dva. Prvi priča o tem, da je neko dekletce pisalo sv. Miklavžu, da si želi dojenčka. In dobri sveti mož je želji ustregel ter ji prinesel igračo. Nekoliko razočarana nad darilom, je deklica potožila: “Mami, pa jaz sem si želela ta pravega.” – Na kar se je glasil odgovor: “Veš, očitno nisi dovolj natančno napisala.” – Hočeš nočeš je deklica v vsej veri takoj pisala sv. Miklavžu, da si želi pravega dojenčka. – Starša, ki sta otroke dolga leta pričakovala in v tem času sprejela tudi kakšnega v rejništvo, sta po dolgih letih dočakala tudi dva biološka otročka. In si kljub hčerkinemu pisanju tolažeče rekla, da so jima tudi ti podarjeni. A otroška vera je tako preprosto velika, da se je deset mesecev po oddani prošnji rodil nov družinski član. – Drugi primer pa je nekoliko podoben, le da je sv. Miklavžu v želji po novem članu (in novem domu) pisal moj mož … In tudi njegova prošnja ni naletela na gluha ušesa. 🙂
- Navdušenje otrok in njihova molitev; v že številčnejših družinah, kjer se starši niso in niso mogli odločiti, ali bi lahko imeli še enega člana. Nekateri so otrokom tudi pojasnjevali, da sestric in bratcev najbrž ne bo več. A družinski podmladek ni obupal in je goreče molil. Nekatere starše je to tako ganilo, da so se tudi sami lažje odločili za sprejem novega Življenja. Spet drugi pa so nekega dne pristopili do otrok in jim oznanili veselo novico – odgovor na njihove molitve. 🙂
Preprosta otroška odprtost torej lahko nagovarja tudi srca staršev. Včasih tudi mimo razuma, ki kliče k odgovornemu, morda celo nekoliko preračunljivemu starševstvu. Kako sva bila na starševstvo neodgovorno pripravljena z možem, pa si lahko preberete tukaj.
—
Vir fotografije: www.pexels.com
