Dragi Prešeren,
danes je Tvoj dan. Dan, ko si se pred natanko 171. leti rodil za večnost. Kako to, da je dan smrti lahko tako velik praznik, sem v vseh teh letih že nekako razčistila. Strokovnjaki pravijo, da se šele ob koncu življenja razbere, kaj si dal zemeljskemu življenju. In mislim, da je tako tudi z vidika krščanske vere, ki so ti jo privzgojili doma.
Za nas Slovence si največji pesnik. Z občutkom za preprost slovenski jezik, ki se je po vsebini Tvojih del kosal z največjimi evropskimi avtorji. Kosal, ali bolje rečeno, soustvarjal evropsko kulturo. V Tvojih časih tako nepoboljšljivo romantično, čemur priča tudi življenje, ki si ga živel.
Kot srednješolka sem se strastno zaljubila v književnost in nekako komaj pričakovala obdobje romantike. Dokler je nismo začeli zares obravnavati. Ne bom rekla, da se najstnica in v vrtincu zaljubljenosti kdaj pa kdaj nisem našla. A v splošnem se mi je zdel včasih to en sam, grdo in povsem ne-slovensko rečeno safr. Ki ste ga pač umetniki furali najbrž kar malo vse v prek. 🙂
Ne zameri. Malo pospravljam svojo ne-romantično dušo. Vsaj tako, kakršno smo lahko razumeli v književnosti. A vseeno z velikim spoštovanjem do Tebe in vseh Tvojih del.
Da si bil P/prešeren tako in drugače, je pričalo Tvoje življenje. Tako bi lahko preveč poenostavljeno rekli ob Tvojih pogostih gostilniških postankih. – A pustimo šibkosti, ki so bile tako zelo človeške.
Otroci so te namreč imeli neizmerno radi, kakor imajo pač lahko radi prešerne ljudi, ko si jim iz svojih žepov delil tako težko pričakovane fige. Nad katerimi se danes otroški obrazi pogosto zmrdujejo.
Prav tako mnogi zapisi pričajo, da si v svojem pravniškem poklicu pogosto zastopal male. Velikokrat proti plačilu in nenazadnje včasih v lastno škodo.
In kakor bomo vsi, tudi Ti nisi odnesel prav nič s seboj. Le nam si zapustil bogato dediščino, na katero smo lahko upravičeno ponosni. Posebno, kadar naš sloves in okronan uspeh v svet ponesejo naši športniki. Ko v meglici orošenih oči lahko tudi Tebi rečem HVALA, da si budil zavest in utiral sanje v svobodo našega naroda in jezika.
Morda kljub vsemu malce romantični pozdrav,
Tina
