Dragi ati Tine,

vem, da imate nebeščani še boljše brezžične povezave, kakor smo jih vajeni tukaj. A morda pravzaprav ne pišem zaradi tebe. Bolj kot to, pišem zaradi sebe. In mogoče bo kakšna ubeseditev pomagala še komu, ki mu je, kljub gledanju v veri, težko.

Danes mineva dve leti Tvojega rojstva za večnost. Čeprav bi šla rada kdaj bolj mirno mimo te obletnice, se v meni vedno znova prebudi; tisti spomin na ZADNJIČ. Nato sledita še tista zadnja dva dneva tvojega življenja, ko smo upali, da ni bilo zadnjič. Da te bomo še obiskovali. In da boš, kolikor je bilo možnosti, še okreval. Po naše …

Pa ni bilo po naše. Bilo je po Božje. In si okreval. Za večnost …

Želela bi, pa ne morem. Ne morem tako naglo mimo tistih filmskih občutkov, ko se je pred dvema letoma dogajalo NEDOUMLJIVO.

Tako upanja poln si pred dobrima dvema letoma odšel od doma, ko si, kakor si sam rekel: “Vse naredil,” odložil čevljarsko kladivo, slekel vedno bolj široko delavno haljo in odšel. V večnost …

Tiho smo se tiste noči vrnili vsak na svoj dom. Prazen stol, prazna postelja … Praznina, tišina, bolečina …

Ne pomnim, da bi se kdaj prej tako tesno vso noč utrujena stiskala k možu. Čeprav je bilo noro vroče poletje. Posebno v mestu. – A ta bolečina in praznina sta bili tako veliki …

Vedela sem, da je bilo tako najbolje. Ker je bila teža bolezni prevelika. In zahtevala je vedno višjo ceno. – Zato si tiho “opasal svoja ledja in prižgal svetilko”  (Lk 12,35), ko si čakal Gospodarja življenja.

Srečno na nebeški gostiji,

tvoja Tina

—

Foto: Maja Weiss