Če bi vedela, kaj nas čaka še isti večer, ko smo obiskali prijatelje, bi si zagotovo upala vprašati, poslušati, slišati, spregovoriti … Soočali so se namreč še z zelo svežim spominom na drugorojenko, ki je umrla sredi nosečnosti. A sva se z Rokom temu nekako izogibala, ker naju je bilo strah bolečine, s katero so se soočali starši. Morda sva se bala težke tišine, ker imamo tako po človeško občutek, da moramo vedno kaj reči … A kaj ko ni besed. Čeprav bi tišina bolečine bila najbrž večja tolažba …
veliki petek in velika sobota
Emanuelova utrujenost je bila pogosto znamenje, da se odpravimo proti domu. Ali pa vsaj na pot, ki jo je običajno prespal. V poletni vročini, čeprav že v poznih popoldanskih urah, smo šli proti domu moževih staršev. Tam smo se pogosto hladili v času vročinskih valov, saj je bilo veliko težje poletja brez klimatske naprave preživljati v središču prestolnice.
Utrujeni in vse bolj lačni smo se peljali proti domu po bolj ali manj prometni avtocesti, ko smo po slabi uri vožnje zavili na regionalno, kjer nas je presenetil mamin klic …
“Klicali so iz bolnice. Ati umira. Ne vedo, če bo preživel še kakšno uro …” solze so se nabirale mami in meni.
Kar sem premogla je bilo samo: “Kaj? Kaj??” čutila sem mravlinčenje po telesu in tresavico.
“Kar sem zmogla reči zdravniku, je bila samo prošnja za duhovnika … Ali ga lahko pokličeš še ti?” je še rekla.
Potem sva prekinili. Ati je zares odhajal. Ura je bila okoli pol osme zvečer. Nisem čutila ne lakote, ne žeje, ne utrujenosti. Ura za umiranje ni bila ravno ugodna. Vsaj za bolniško maziljenje ne. Večina duhovnikov je imela svete maše. Prav tako bolniški. Morda so bili celo na počitnicah … – Takrat sem zahvaljujoč življenju v Ljubljani in poznavanju številnih duhovnikov in redovnikov, klicala kar vse po vrsti, ki sem jih imela v telefonskem imeniku. Da bi bilo iskanje še učinkoviteje, sem poklicala tudi eno izmed takratnih sofarank, ki mi je pomagala pri telefonarjenju.
molitev – moč v nemoči
Prvi, ki se je odzval, je bil domači župnik. Nemudoma se je odpravil na sosednji Onkološki inštitut. Kjer so ga sprva sprejeli kot bolnikovega sina. Ko se je predstavil, so ju pustili sama …
Odložila sem telefon. Brez občutka za svoje telo. Kakor da odnaša še mene. Tiho sem pogledala Roka za volanom in rekla samo: “Kaj bi dala, da bi bila lahko sedaj ob njem, ko umira …”
Med vsem tem mojim klicarjenjem smo obrnili nazaj na avtocesto. Rok me je pogledal in kar se da pomirjujoče dejal: “Tinka, odloži telefon. Za ata Tineta je sedaj poskrbljeno. Midva pa lahko moliva zanj.”
Rok me je odložil v bližini Onkološkega inštituta. Medtem je sam poskrbel za Emanuela. V zmedi in zamegljenem pogledu sem tekla proti bolnišnici. Po poti, ki smo jo tolikokrat prehodili skupaj s starši in pogosto z malim sinkom. – Takrat sem bila tako neverjetno jezna na pomanjkanje svoje kondicije. Kakor da bi sicer lahko kaj spremenila.
Tekla sem skozi temne in prazne hodnike Onkološkega inštituta do drugega nadstropja, kjer smo se še dva dni nazaj z znamnjem križa na čelu in nasmehom poslovili. Takrat je bilo ZADNJIČ …
Tiho je ležal v sobi. Sam. Spokojen … Tak kot je odšel.
Nisem mogla jokati. V tako kratkem času je bilo vsega preveč. Prijela sem ga za roko, poljubila na še toplo čelo in obsedela ob bolniški postelji.
Medtem je prišel mož z malim sinkom. Objel me je, a Emenuel je v vsej utujenosti kazal svoje potrebe. Takrat sem zmogla reči samo: “Rok, prosim poskrbi za Emanuelovo varstvo pri sofaranih. Sedaj potrebujem čas z atijem in tebe. Če kdaj, potem je to zdaj.”
V rahli stiski, a močni odločnosti je mož poskrbel za moje želje. In se kmalu vrnil sam. Tako se je pridružil molitvi in mi prisluhnil. Vsemu, kar sem povedala.
Ni odgovarjal, ni oporekal, ni pametoval. Samo bil je z mano v vsem, kar sem potrebovala.
Nato je prišla mami. Objokana, ker se je tako zelo veselila srečanja, ko bi atija obiskala dan kasneje. Takrat je imela moža še zadnjič tako zelo blizu, da ga je lahko poljubila, božala in jokala …
pripravljeni na smrt
Ob človeku, ki se toliko let sooča z različnimi težkimi boleznimi. In bolj ali manj premaguje drugo za drugo, sem se sama srečevala z različnimi občutki. – Mlajša kot sem bila, bolj sem verjela, da bomo zmogli. In se je izkazalo, da se da … prvič, drugič, tretjič …
Zgodilo se je tudi, da sem ob atijevih težavah s srcem in nekaj mesečnem bivanju v bolnišnici pomislila tudi, da nas lahko enkrat samo pokličejo in izrečejo: “Moje sožalje.”
Prav tako sem ob zadjem soočanju z rakom slutila bližino odhajanja. Zato sem tako stvarno in v zaupanju odnosa, ki sva ga imela z atijem, spraševala prav o tem. O strahu pred smrtjo. Ki ga ni bilo …
Bil je pripravljen. S sredstvi za pogreb. Z željo po pokopu v krsti in dan kasneje, ko smo ob njemu bedeli. Nenazadnje z blagoslovljeno svečo, ki sta jo imela z mami pripravljeno, ko bosta en ali drug odhajala (kot nadomestilo za že davno izgubljene krstne sveče) …
In ta je gorela, ko je prostor, kjer smo še zadnjič skupaj molili, postal naša mala Cerkev.
Bil je pripravljen. O tem ni dvoma. Saj smo v njegovi toaletni torbi, ki jo je imel s seboj v bolnišnici našli podobo na naslovni fotografiji. Križanega na veliki petek (liturgična podobica, ki so jo otroci dobili pri obredih velikega petka leta 2013). – Nikoli ne bomo vedeli, kje jo je dobil. A govori samo eno. O goreči pripravljenosti na še zadnje dejanje življenja.
—
V kolikor še niste, si lahko preberete, kaj se je dogajalo v zadnjih 40 dneh življenja, kako sem v tem času šla skozi puščavo, kako smo kljub bolezni praznovali v novem upanju, se spominjali na morje in kako je kljub vsemu poskrbljeno za očetovski lik s tastom, ki mu pravim ata.