Vstopili smo v veliki teden. A pred veseljem velike noči, smo dočakali še veselje Jezusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem. S tem so mu takratni jeruzalemčani izkazali kraljevsko čast. Namreč s pozdravljanjem in polaganje oljčnih in palmovih vej na pot, po kateri je prihajal. – Ob tem se sprašujem, kakšno je bilo to veselje? Če je bilo pristno in iskreno, zakaj so se kmalu zatem vsi tako hinavsko obrnili proti njemu in zahtevali, naj ga križajo?
Najverjetneje iz strahu. Iz strahu pred klicem, ki je zahteval spreobrnjenje. Iz negotovosti, ki je tako zelo človeška. – A kadar se odzovemu Božjemu klicu, se začne odvijati …
drama odrešenja
In nekako lahko rečemo tudi drama življenja. Pa naj bo to ustvarjanina novega človeka (novo človeško življenje), odpiranje oči iz zaslepljenosti greha (ali kar spreobrnjenje) ali pa nenazadnje klic Stvarnika življenja ob zemeljskem koncu (sklep zemeljskega življenja).
Drama, ki mi jo je ponudilo življenje, sta dva (sedaj lahko rečem tudi trije) dogodka, za katera čutim, da sta si tako tesno blizu. Čeprav si, z vidika zemeljskega pogleda, popolnoma nasprotujeta. In to je dogodek rojstva in smrti.
Ko se oziram nazaj in hkrati, v pripravi na veliko noč, naprej, mi ob pogledu na zadnjih 40 dni atijevega življenja ostajajo trije močni vidiki odhajanja …
neizmerna življenjska strast
Opazovala sem življenje, ki je ugašalo. Vedno bolj drobna atijeva postava, skrita za še vedno urejenimi oblačili in spreminjajoči se, upadli obraz, ki se je vse do zadnjega smehljal ob pogledu na malega Emanuela. Kar nekaj mesecev je tudi telesno postajal vse bolj otrok. Vsaj prehranjevanje je bilo podobno temu, z malo kavno žličko, s katero je zajemal z ljubeznijo pripravljeno spasirano zelenjavno-mesno juho. Ker smo skupne obroke običajno obhajali v popolni tišini, vsaj toliko, da ne bi motili njega, ki mu je nekaj tako samoumevnega za življenje, predstavljalo napor, je čas za pogovor ostajal prej in potem.
V času atijevega zorenja za večnost mi je veliko pomenilo, da sva skupaj. Da mi kar tako kaj pove. Malo sva se gledala in malo nasmihala drug drugemu, ko je naposled dejal: “Znaš Tinika, zadnjič so mi tako zadišale ‘kozule’ (stročji fižol). Jaoo … Pa znam, da ga ne morem jest. Ampak so mi tako zadišale, kot še nikoli …”
Nasmehnila sem se. Ker je bilo res vse, kar je povedal. Presenetila pa me je ta neverjetna strast, ki sem si jo skušala razložiti. Kozule, kakor je rekel ati, so bile spomin na otroštvo, ko je mama moža in šest sinov zbrala ob skupni mizi ter ponudila nekaj domačega. Kozule so bile tudi spomin na čas, ko smo skupaj sadili, skrbeli in pobirali pridelek, ki se je vil ob leskovih palicah. In nenazadnje so bile kozule simbol, ki mu je bil nekako med zadnjimi dan, da je okusil tisto neizmerno strast, kakor bi se odprla KNJIGA ŽIVLJENJA, ki je pisala svoje zadnje poglavje.
In zadnje poglavje je bilo, kljub vsemu, polno tudi zemeljskih praznovanj in rojstnodnevnega veselja. Tako se je vanj še posebno močno vpisal Emanuelov prvi rojstni dan. In nenazadnje rojstni dan skrbne mami in žene, po katerem je ati kmalu odšel.
vrtinec mešanih občutkov
Nemoč. To je pogosto vse, kar čutiš, ko bolezen jemlje ljubega ti človeka. In v vsem tem ne moreš mimo žalosti in bolečine. Ker ugaša tisti, katerega sled se je zapisala v mojem telesu, srcu in duhu. Kako le ne bi bolelo, če je še ati ob kakšni moji neumnosti in takrat še v razcvetu telesnih moči kdaj pa kdaj dejal: “Mene (v)se srce boli, ko to gledam …” smo pač dediči iste krvi, čeprav različnih teles.
Tako me je bolelo, ko sem ga gledala in nisem vedela, kdaj bo prišel tisti ZADNJIČ. A v vsem tem hvaležna za vsak skupni dan. Za dan, ko sem ga lahko poklicala, za vsako ponovno snidenje, ki je osvobajalo njega in nas. Vendar brez strahu, ker smo se v zorenju bolezni lahko pripravljali. In čakali s “prižganimi svetilkami” (prim. Lk 12,35). – Ni me bilo strah, ker sem vedela, da ni strah njega, ki je odhajal. Ki je ljubil zemeljsko življenje in ga v bolezni vse bolj izpuščal iz rok ter se oklepal večnosti. Izpuščal propadljivo in se bližal nepropadljivemu.
V meni, ki sem še vedno bolj čutila zemeljsko, pa je v bolečem upanju vpilo: “Smrt, kje je tvoja zmaga?” (1 Kor 15,55)
prepustiti – izpustiti in se osvoboditi
V zadnjih dneh atijevega življenja smo se hladili pri moževih starših in se na vsake toliko zapeljali proti domu v Ljubljani. Posebno, kadar smo vedeli, da se bosta na Onkološki inštitut pripeljala tudi moja starša. Kljub vročini in maminem prigovarjanju, da ni potrebno zaradi njiju delati ovinka z Gorenjske, skozi Ljubljano, proti morju, smo vseeno prišli. – Kako le ne bi, ko pa je bilo zadnjič. Kako le ne bi, ko sicer nismo vedeli, da je zadnjič, a smo opazovali znamenja časa in čakali s “prižganimi svetilkami” (prim. Lk 12,35).
V vse bolj napredujoči bolezni smo spoznavali, da se vedno ne da boriti proti. Kar ne pomeni, da smo se zato udali usodi. Ampak smo spoznali, da prihaja tisti del življenja, ki bi ga v naši vsemogočni družbi najraje izključili. Tako zelo se namreč ogibamo in izogibamo smrti. Čeprav ne moremo mimo nje. Lahko sicer čakamo, da bo, ko bo. Lahko se pač izogibamo. A nikakor ni neumno in ne nepreudarno, da (vsaj občasno) pogledamo nanjo. In se vprašamo, kakšen okus ima naše življenje. Ali delam dobro in prav? Ali delamo to, za kar smo poklicani?
Da izpustimo manj pomembno ali se celo osvobodimo nepomembnega. In prepustimo, da spregovori življenje, ki ne more mimo velikega petka in velike sobote vse do zmage nad smrtjo.
—
V kolikor še niste prebrali, lahko še nekaj dni hodimo skupaj po puščavi.
Se nadaljuje …
Vir fotografije: www.pexels.com