Pomlad je bila v polnem razcvetu. Popki na drevesih so se odpirali v bele, rožnate in ostale cvetlične barve. Ljudje smo tiho in še nekoliko utrujeni začeli lezti iz svojih zabubljenih skrivališč in se nastavljati pomladno toplim sončnim žarkom. Bil je mesec maj. In tudi veselje velike noči je še odmevalo v nas. – Zame in za nas na nekoliko drugačen način …
ledena pomlad
Telefon je zvonil in v teku dela sem se odzvala maminemu klicu … Čutiti je bilo, da je nekaj drugače.
“Ati je dobil izvide …” je začela mami s cmokom v grlu.
“Ni v redu. Razsevki rakastih celic so po obeh pljučnih krilih …” je še zaključila.
Bila sem ohromljena. Brez besed. Zvezana. Nemočna … Proti nečem tako malem, nad čimer nismo imeli nadzora.
Pogledovala sem skozi okno na tisto nekaj malo narave v središču mesta. Na življenje, ki se prebuja. In se nekako v sebi umikala misli, da gledam življenje, ki ugaša. Čutila sem stisko. Kot da bi meni sami zmanjkovalo sape.
Zagledana predse sem po končanem klicu posedla malega Emanuela v voziček in odšla na sprehod. V mislih so mi kar naprej in naprej odzvanjale mamine besede. Hodila sem vse hitreje, kakor da bi želela uiti besedam, ki so mi sledile. V sebi sem bežala. In iskala objem. Da bi lahko samo zajokala …
ljubeči pogled
Moža ni bilo doma. In ob otročku sem najlažje premišljevala na sprehodih, ko je mali običajno spal v vozičku. Nekaj tisto malo tišine sem imela tudi ob Emanuelovem popoldanskem počitku. Takrat sem vedela, da je moj čas. Čas, ko sem lahko premišljevala in jokala. Se spraševala, v srcu kričala in spet jokala. Sedela sem na kuhinjskih tleh in v meglici solza pogledovala na križ. Na Ljubezen, ki je šla do konca. Do tistega konca, ki ga je določil Začetnik življenja. – Pred mano je bilo življenje, ki je v bolezni zorelo. In ugašalo …
skušnjave
Nisem bila izjema, saj sem nenazadnje samo človek. Kakor ni bil izjema Božji Sin, ki ni bil samo človek. Kakor so se namreč Njega, tako so se tudi mene polotile skušnjave. Ko sem se namreč znašla v puščavi, ko je trpel bližnji in z njim vsi mi. Da boste lažje sledili izhodiščem mojega premišljevanja, si preberite TA odlomek
telesni post
Na vrhuncu bolezni telesni post ni bil odločitev. Bil je davek, ki ga je vse bolj in bolj terjala bolezen. V bolečini in sočutju, ki sem ga ob obrokih v tišini premogla, sem previdno zrla v atija. V popolni zbranosti je s kavno žličko zajemal tisto malo juhe s krožnika. Dokler ga ni premagal kašelj in se je umaknil v kopalnico, ker ga je sililo na bruhanje. Obsedela sem in čakala. Nanj. S samo enim vprašanjem: “Ati, si se najedel?” kar je v vsej situaciji bilo povsem kontradiktorno. – Globoko me je pogledal v oči, se nasmehnil in odvrnil: “Ja sem se lepo naje’l.” – V atijevi dobri volji sem lahko razumela eno; “človek naj ne živi samo od kruha” (Lk 4,4). Ker ni živel samo od kruha. Od tega namreč vedno manj.
zemeljske dobrine
Prislužene, podedovane, prigarane … Kot ženska sem včasih zelo težko doumela moško miselnost. Delati, graditi, zidati … Nekaj, kar je potreboval odrasel moški za potrditev in v dokaz, da je zmožen ustvariti dom. A preko življenjskih vzponov in padcev se ima tudi moški priložnost naučiti, koliko časa, denarja in srca je vredno vzidavati v gradnjo. – Bolj ko so jenjale atijeve telesne moči, manj je čutil zagnanosti za delo, ki mu je nekoč dajalo potrditev. Vinograd in počitnške hišice so bile le še prijetni spomini. Vedno bolj pa je ljubil dom. Toplino in domačnost, ki jo je čisto zares gradil z ženo. Ne zidov od temelja naprej. Ampak tako nekako, kakor svoj uspeli zakon. Od točke, kjer ga je prejel. In vlagal v bistveno; v čas preživet z ženo, modrostjo nad čudenjem lepote najinega zakona z Rokom ob pogostem listanju najine poročne fotoknjige in malim Emanuelom, ki mu je bil v veselje in ponos, da je dal svetu najpomembneje. SVOJO LJUBEZEN.
Prav tako pa je ena od ključnih zemeljskih dobrin tudi telesno zdravje, ki je bilo pri atiju pogosto na preizkušnji. In nemalokrat so se pojavljale številne alternativne priložnosti, ki so obljubljale telesno zdravje. Kakor da bi si samo z lastno močjo lahko podaljšal zemeljsko življenje … – V svoji preprosti miselnosti je ponavljal samo eno: “Verjamem zdravnikom in zaupam v Gospoda!” kakor bi govoril: “Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!” (Lk 4,8). S strastjo, ki jo je čutil do zemeljskega življenja in brez strahu pred smrtjo.
čudež – vsakdanje ali izjemno vprašanje
Ne rečem, da ne verjamem v čudeže. A velikokrat slednje pogosto razumemo in pričakujemo na nek izjemen in pompozen način. Če bi čakala na to, bi bil moj blog bolj prazen kot poln. 🙂
Čudež je življenje samo. Sestavljeno iz drobnih, vsakdanjih dejanj, ki nas razveselijo in učijo.
In prav tako je bilo v bolezni. Verjamem, da lahko pride do popolnega ozdravljenja. A mogoče to ni nujno tisto, kar Gospod želi od nas in naših življenj. Morda želi, da bi bili priče veselja in osvobojenosti od strahu, ki jo prinese preizkušnja. – In temu sem se in se še čudim v vseh 16 letih atijevega življenja, ko je bil redni obiskovalec onkološkega inštituta. Bili smo priče številnim plemenitim strokovnjakom in ljudem dobre volje, ki so nas spremljali v atijevi bolezni. Srčnosti, ki se ni oklepala samo okostenele birokracije. Skupnemu času, ki nam je bil ob pomoči bolezni pomembnejši od vsega, kar bi morda dalo na videz hitrejšo potrditev.
Ko smo v 16. letu zdravljenja čutili, da bo bolezen najverjetneje terjala svoj davek, nismo opustili misli na popolno ozdravljenje. A včasih je tudi to lahko huda skušnjava. Kakor da bi želeli preizkušati Gospoda.
Videti in srkati mir, ki se naseli v odhajajočega se človeka, ko se v vsej svoji svobodi prepusti Božji ljubezni govori samo eno: “Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!” (Lk 4,12)
In prav to sebi in vsem vam želim v preizkušnjah letošnjega postnega časa. Vabljeni, da sldeite dogajanju zadnjih 40 dni …
—
Se nadaljuje …
Vir fotografije: www.pexels.com