Za nami je prva postna nedelja praznih cerkva. Po svoje kar neverjetno, kajne? – Že dolgo dolgoo delamo v katoliških krogih analizo stanja, kako se naše cerkve praznijo. Kako mladi po birmi odhajajo. Kako bo nenazadnje prišlo do tega, da bodo v cerkvi zares ostali tisti najbolj goreči. A da bi si kdaj predstavljali povsem prazne cerkve … Skorajda nemogoče …
negotovost, pričakovanje in (za)upanje
Nekako se izogibam strokovnim poimenovanjem virusa, ki se je zalezel tudi v naš narod. A zame ni to nič kaj neobičajno. Sama, pa tudi oba z Rokom nove pojave, namesto s strokovnimi izrazi, poimenujeva kar po svoje. Tako za ta poseben čas uporabljam izraz nekaj je v zraku. Nenavadnega, nepoznanega, negotovega … Za nekatere lahko tudi usodnega, tako ali drugače … – A mislim, da smo o tem veliko in zelo podrobno obveščeni. Tako da sama tega ne bom ponavljala. Ne z namenom, da bi širila strah. Ampak (za)upanje.
Posvečevati Gospodov dan smo v katoliški Cerkvi zreducirali na zapoved, naj bomo ob nedeljah in zapovedanih praznikih pobožno pri sveti maši. – Posvečevati Gospodov dan smo torej oklestili na dobro nedeljsko uro. In kaj s preostankom? To nam je v tem času še v poseben izziv. Zagotovo za to, da bi se načudili dobremu delu, ki smo ga opravljali skozi teden in napolnili baterije naših medosebnih odnosov. – Sama se v tem času tako rada spominjam tudi posebnih mejnikov najinega življenja, ko je bilo tudi takrat …
Nekaj v zraku. Pred slabimi sedmimi leti, ko se je Rok vrnil z eno-mesečnega stažiranja v Evropskem parlamentu. Zatreskan kot je bil stažiranja, kljub možnosti, ni želel podaljšati. Ker sva se tako zelo pričakovala in veselila, da se spet srečava.
V eno-mesečni ločitvi sva tako imela milostni čas, da sva lahko sama, vsak pri sebi premišljevala o najinih željah za skupno pot. In še isti večer na dan vrnitve me je Rok presenetil …
“A bi se zaročila?”
Je kar poletelo iz njega, preden sva se tisti večer še poslovila. Za nekatere mogoče premalo romantično. A če bi se mi zgodilo, da bi fant bil pred mano čisto preveč osladno pocukran in bi pokleknil s prstanom v roki, bi mu najverjetneje rekla: “Ljubi moj, najprej vstani. Potem pa se bova vse lepo pomenila …” 🙂
Rok pa je vedel, kako me mora presenetiti. Povsem nepripravljeno … Tako sem v odgovor zmogla zajecljati: “Hmm … Najprej naj gre mimo izpitno obdobje z vsemi obveznostmi. Potem se bom pa lažje posvetila tudi zaroki …”
A moj ljubi je bil neizprosen: “Ne. Dajva se čim prej zaročit’ …”
“OK …” sem obstala povsem presenečena.
In tako sva se v desetih dneh finalno pripravila na zaročni obred, kakršnega sva si oba želela. 🙂
osebno – zasebno
Tako nekako v stilu primerljivo času, v katerem smo se znašli. V planu nisva imela sto povabljenih … Ampak smo bili trije plus Eden.
Tistega prijetnega junijskega popoldneva sva se s kitaro v roki odpravila proti kapeli Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. In če že sva srečala med potjo kakšnega znanca, ki je navrgel opazko na najino urejenost, sva smeje odgovorila: “Ne zaročiš se vsak dan.” 🙂
Mislite, da so nama verjeli? – Po ne še prav pozabljeni 1. aprilski šali lahko verjamete, da ne. Tako sva s pompoznostjo praznika šaljivcev nekako po holywood-sko imela nekoliko več zasebnosti. 🙂
Tako kot se priporoča v tem času. Le da takrat nisva ostajala doma. Sva se pa na poseben način zavestno pripravljala na prihajajoče preizkušnje. Na nek način tudi take kot je danes … Ko smo vsi doma in veliko več skupaj … 🙂
—
V kolikor ste morda spregledali predhodne dele tega nadaljevanja, kako se je vse začelo, kaj sem rekla in kako sva ostajala povezana kljub temu, da sva bila daleč od oči, si jih lahko preberete na povezavah. 🙂
Se nadaljuje …
Foto: Manca Kukenberger (poročena Pavlin)
