• Zgodbe odraščanja
  • Otroške prigode
  • Odnosi
  • Meje življenja
  • O meni

Dan, posvečen Gospodu

pred 3 leta
Tina
1 Komentar

Za nami je prva postna nedelja praznih cerkva. Po svoje kar neverjetno, kajne? – Že dolgo dolgoo delamo v katoliških krogih analizo stanja, kako se naše cerkve praznijo. Kako mladi po birmi odhajajo. Kako bo nenazadnje prišlo do tega, da bodo v cerkvi zares ostali tisti najbolj goreči. A da bi si kdaj predstavljali povsem prazne cerkve … Skorajda nemogoče …

negotovost, pričakovanje in (za)upanje

Nekako se izogibam strokovnim poimenovanjem virusa, ki se je zalezel tudi v naš narod. A zame ni to nič kaj neobičajno. Sama, pa tudi oba z Rokom nove pojave, namesto s strokovnimi izrazi, poimenujeva kar po svoje. Tako za ta poseben čas uporabljam izraz nekaj je v zraku. Nenavadnega, nepoznanega, negotovega … Za nekatere lahko tudi usodnega, tako ali drugače … – A mislim, da smo o tem veliko in zelo podrobno obveščeni. Tako da sama tega ne bom ponavljala. Ne z namenom, da bi širila strah. Ampak (za)upanje.

Posvečevati Gospodov dan smo v katoliški Cerkvi zreducirali na zapoved, naj bomo ob nedeljah in zapovedanih praznikih pobožno pri sveti maši. – Posvečevati Gospodov dan smo torej oklestili na dobro nedeljsko uro. In kaj s preostankom? To nam je v tem času še v poseben izziv. Zagotovo za to, da bi se načudili dobremu delu, ki smo ga opravljali skozi teden in napolnili baterije naših medosebnih odnosov. – Sama se v tem času tako rada spominjam tudi posebnih mejnikov najinega življenja, ko je bilo tudi takrat …

Nekaj v zraku. Pred slabimi sedmimi leti, ko se je Rok vrnil z eno-mesečnega stažiranja v Evropskem parlamentu. Zatreskan kot je bil stažiranja, kljub možnosti, ni želel podaljšati. Ker sva se tako zelo pričakovala in veselila, da se spet srečava.

V eno-mesečni ločitvi sva tako imela milostni čas, da sva lahko sama, vsak pri sebi premišljevala o najinih željah za skupno pot. In še isti večer na dan vrnitve me je Rok presenetil …

“A bi se zaročila?”

Je kar poletelo iz njega, preden sva se tisti večer še poslovila. Za nekatere mogoče premalo romantično. A če bi se mi zgodilo, da bi fant bil pred mano čisto preveč osladno pocukran in bi pokleknil s prstanom v roki, bi mu najverjetneje rekla: “Ljubi moj, najprej vstani. Potem pa se bova vse lepo pomenila …” 🙂

Rok pa je vedel, kako me mora presenetiti. Povsem nepripravljeno … Tako sem v odgovor zmogla zajecljati: “Hmm … Najprej naj gre mimo izpitno obdobje z vsemi obveznostmi. Potem se bom pa lažje posvetila tudi zaroki …”

A moj ljubi je bil neizprosen: “Ne. Dajva se čim prej zaročit’ …”

“OK …” sem obstala povsem presenečena.

In tako sva se v desetih dneh finalno pripravila na zaročni obred, kakršnega sva si oba želela. 🙂

osebno – zasebno

Tako nekako v stilu primerljivo času, v katerem smo se znašli. V planu nisva imela sto povabljenih … Ampak smo bili trije plus Eden.

Tistega prijetnega junijskega popoldneva sva se s kitaro v roki odpravila proti kapeli Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. In če že sva srečala med potjo kakšnega znanca, ki je navrgel opazko na najino urejenost, sva smeje odgovorila: “Ne zaročiš se vsak dan.” 🙂

Mislite, da so nama verjeli? – Po ne še prav pozabljeni 1. aprilski šali lahko verjamete, da ne. Tako sva s pompoznostjo praznika šaljivcev nekako po holywood-sko imela nekoliko več zasebnosti. 🙂

Tako kot se priporoča v tem času. Le da takrat nisva ostajala doma. Sva se pa na poseben način zavestno pripravljala na prihajajoče preizkušnje. Na nek način tudi take kot je danes … Ko smo vsi doma in veliko več skupaj … 🙂

—

V kolikor ste morda spregledali predhodne dele tega nadaljevanja, kako se je vse začelo, kaj sem rekla in kako sva ostajala povezana kljub temu, da sva bila daleč od oči, si jih lahko preberete na povezavah. 🙂

Se nadaljuje …

Foto: Manca Kukenberger (poročena Pavlin)

Povej naprej!
Prejšnji prispevek
Puščava
Naslednji prispevek
Tast, ki mu pravim ata

1 Komentar. Leave new

  • ... DA - za 1. april - Čudenje življenju
    1. aprila 2020 7:08

    […] Ooo kako lepo; smo veseli za vaju, čisto zares; ali je to samo šala?! – Tako nekako so se glasili komentarji za tisti 1. april pred sedmimi leti, ko sva z Rokom bližnje in prijatelje nahecala, da sva se zaročila. Takrat sva tej šali še sama tako zares verjela in si nekako na tiho mislila: “Škoda, ker je bil samo hec,” da sva se dobra dva meseca kasneje zares zaročila. – Kako marsikdo ni mogel verjeti, da sva praznik sv. Antona Padovanskega posvetila Gospodu po najino, si lahko preberete TUKAJ. […]

    Odgovori

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Fill out this field
Fill out this field
Vnesite veljaven e-naslov.
You need to agree with the terms to proceed

Najnovejši prispevki

  • Tebi, sveti Oče
  • Za koga? – Za Slovenijo!
  • Prav poseben obisk
  • Kultura življenja
  • Računam nase?!

Nedavni komentarji

  • Prav poseben obisk - Čudenje življenju na Preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost
  • Kultura življenja - Čudenje življenju na Preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na Mami, kaj je nebeška polička?
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na PDP … leta 1993
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na Prvi jubilej ali bisernih 60

Arhivi

  • januar 2023
  • november 2022
  • oktober 2022
  • julij 2022
  • april 2022
  • december 2021
  • november 2021
  • september 2021
  • julij 2021
  • december 2020
  • november 2020
  • oktober 2020
  • september 2020
  • avgust 2020
  • julij 2020
  • junij 2020
  • maj 2020
  • april 2020
  • marec 2020
  • februar 2020
  • januar 2020
  • december 2019
  • november 2019
  • oktober 2019
  • september 2019
  • avgust 2019
  • julij 2019
  • junij 2019
  • maj 2019
  • april 2019

Se tudi ti čudiš življenju?

Če želiš, da te obvestim o novih prispevkih, mi lahko pustiš svoj email naslov.