Kar pomnim, sem imela posvojeno babico, staro mamo, tamo (po belokranjsko) ali bolj ljubkovalno tamico. To je bila namreč najbližja soseda, ko smo se pri dobrem letu mojega življenja preselili v Metliko. Svojih starih mam namreč nisem uspela spoznati, ker sta se obe poslovili še pred mojim rojstvom. Tako sem lahko postala posvojena vnukinja s posvojeno tamico. Kakor sem se jo naučila klicati od njenih ta pravih vnukov, s katerimi smo se pogosto igrali.
Na praznik Svetega Jožefa, moža Device Marije mi na misel prihaja, kako mi je že od malih nog prirasel občutek, da Gospod (vedno) poskrbi. Ko odideš iz domačih krajev med neznane obraze, ko te tako ali drugače zapustijo bližnji, ko se nenazadnje poslovi in odide k Nebeškemu Očetu tvoj oče … Takrat počasi v odhajanju bolečine ob premišljevanju zadnjih 40 dni, ki jih je ati delil z nami pomislim, kako …
tast postane ata
Ne spomnim se natančno, kdaj sem tasta pravzaprav začela klicati ata. Najbrž že od nekdaj. Namreč tako kot sem se za taščo, ki ji pravim mama nalezla tega najbrž iz besednjaka mojega (takrat še) fanta ali celo od številčnih atovih vnukov, je ata pač ata. – V Beli krajini bi ga najbrž prekrstili in mu rekli ate. A je bil tudi za mojega moža moj ati pač ata Tine.
Vendar pa v zadnjem letu in pol ata preprosto doživljam drugače. Morda v zadnjem polletju to še veliko bolj čutim, ko tako mami kot atu hodimo po glavi. No, v zgornjem nadstropju domače hiše.
od zavedanja k doživljanju
Ko se je sredi poletne vročine poslovil moj ati, nisem natanko vedela, kakšna praznina bo zares prišla … Ko me je v puščavi bolečine žejalo po tistih nekaj besedah, ki sva si jih dnevno izmenjala. Ko je v čevlju zazevala prva luknja in se nevede dotaknila tiste luknje, ki jo je v naših življenjih zapustil ata Tine, čevljarski mojster …
Čisto zavestno sem kmalu po pogrebu, ozirajoč se v z zahajajočim soncem obžarjen nebesni oblak vedela, da imam na zemlji sedaj samo še ata. Ata Andreja.
Ob vsej pomoči v dneh slovesa je takrat tako močno tolažil mojo praznino po očetu. In kot bi vedel, kaj mi bo (vsaj zavestno) vlilo novega upanja, je dejal:
“Tina, ti si naša!”
Ni rekel ne prvič. In na vsake toliko to ponovi, potrdi, utrdi. A v zadnjem času se zavem, da take močne besede in geste doživljam drugače. Zaznavam, da naša življenja ubirajo novo pot, kjer ata Tine ne prisostvuje telesno, ampak v Duhu in molitvi. Ali kakor bi rekel Emanuel ob pogledu na škrlatno nebo: “Dedi Kavzem kote pece (dedi z Miklavžem peče piškote)!” 🙂
Tako, ne da bi primerjala, poiščem nekaj vzporednic, zakaj atove geste doživljam drugače. Prva je zagotovo to, da zapolnijo praznino tistih edinstvenih besed, ki mi jih je kot oče namenil ati Tine. Prav tako sta ata in ati ista generacija z rojstnim dnem v istem mesecu. – A kar seže najverjetneje najgloblje, ata z vso svojo dobronamernostjo dobi mesto, kjer moje srce hrepeni po zemeljskem očetu. Po pohvali, vzpodbudi, občudovanju. Nenazadnje ponosu, ki ga tolikokrat pokaže, ko si seževa v roke. Pa naj bo to ob rednem prebiranju mojih blogerskih zapiskov, peki belokranjske pogače ali pa urejanju domačega vrtička … 🙂
sveti jožef – zgled moža in očeta
A kljub temu, da moj tast ni ne Jožef, Jože, Joc ali kaj podobnega, na nek način praznuje skupaj z vsemi možmi in očeti. Je pač oče mojega moža. Za kar sem njemu in mami Miji še posebno hvaležna.
Hvaležna, ker me sprejema. In na tihem hrani tisto mojo žejo, ki je v zemeljskem življenju nastala s slovesom ata Tineta.
V tihoti odhajajočega se večera ob prazniku sv. Jožefa, kličem nanj in nad vse može in očete blagoslova na njegovo priprošnjo. Da bi naši možje in očetje, tako kot on zmogli “zapreči oslička, slediti svojim sanjam in poslušati Božji glas” (Jožefova zgodba, Gregor Čušin).
—
Vir fotografije: www.pexels.com
