• Zgodbe odraščanja
  • Otroške prigode
  • Odnosi
  • Meje življenja
  • O meni

Tast, ki mu pravim ata

pred 3 leta
Tina
Ni komentarjev

Kar pomnim, sem imela posvojeno babico, staro mamo, tamo (po belokranjsko) ali bolj ljubkovalno tamico. To je bila namreč najbližja soseda, ko smo se pri dobrem letu mojega življenja preselili v Metliko. Svojih starih mam namreč nisem uspela spoznati, ker sta se obe poslovili še pred mojim rojstvom. Tako sem lahko postala posvojena vnukinja s posvojeno tamico. Kakor sem se jo naučila klicati od njenih ta pravih vnukov, s katerimi smo se pogosto igrali.

Na praznik Svetega Jožefa, moža Device Marije mi na misel prihaja, kako mi je že od malih nog prirasel občutek, da Gospod (vedno) poskrbi. Ko odideš iz domačih krajev med neznane obraze, ko te tako ali drugače zapustijo bližnji, ko se nenazadnje poslovi in odide k Nebeškemu Očetu tvoj oče … Takrat počasi v odhajanju bolečine ob premišljevanju zadnjih 40 dni, ki jih je ati delil z nami pomislim, kako …

tast postane ata

Ne spomnim se natančno, kdaj sem tasta pravzaprav začela klicati ata. Najbrž že od nekdaj. Namreč tako kot sem se za taščo, ki ji pravim mama nalezla tega najbrž iz besednjaka mojega (takrat še) fanta ali celo od številčnih atovih vnukov, je ata pač ata. – V Beli krajini bi ga najbrž prekrstili in mu rekli ate. A je bil tudi za mojega moža moj ati pač ata Tine.

Vendar pa v zadnjem letu in pol ata preprosto doživljam drugače. Morda v zadnjem polletju to še veliko bolj čutim, ko tako mami kot atu hodimo po glavi. No, v zgornjem nadstropju domače hiše.

od zavedanja k doživljanju

Ko se je sredi poletne vročine poslovil moj ati, nisem natanko vedela, kakšna praznina bo zares prišla … Ko me je v puščavi bolečine žejalo po tistih nekaj besedah, ki sva si jih dnevno izmenjala. Ko je v čevlju zazevala prva luknja in se nevede dotaknila tiste luknje, ki jo je v naših življenjih zapustil ata Tine, čevljarski mojster …

Čisto zavestno sem kmalu po pogrebu, ozirajoč se v z zahajajočim soncem obžarjen nebesni oblak vedela, da imam na zemlji sedaj samo še ata. Ata Andreja.

Ob vsej pomoči v dneh slovesa je takrat tako močno tolažil mojo praznino po očetu. In kot bi vedel, kaj mi bo (vsaj zavestno) vlilo novega upanja, je dejal:

“Tina, ti si naša!”

Ni rekel ne prvič. In na vsake toliko to ponovi, potrdi, utrdi. A v zadnjem času se zavem, da take močne besede in geste doživljam drugače. Zaznavam, da naša življenja ubirajo novo pot, kjer ata Tine ne prisostvuje telesno, ampak v Duhu in molitvi. Ali kakor bi rekel Emanuel ob pogledu na škrlatno nebo: “Dedi Kavzem kote pece (dedi z Miklavžem peče piškote)!” 🙂

Tako, ne da bi primerjala, poiščem nekaj vzporednic, zakaj atove geste doživljam drugače. Prva je zagotovo to, da zapolnijo praznino tistih edinstvenih besed, ki mi jih je kot oče namenil ati Tine. Prav tako sta ata in ati ista generacija z rojstnim dnem v istem mesecu. – A kar seže najverjetneje najgloblje, ata z vso svojo dobronamernostjo dobi mesto, kjer moje srce hrepeni po zemeljskem očetu. Po pohvali, vzpodbudi, občudovanju. Nenazadnje ponosu, ki ga tolikokrat pokaže, ko si seževa v roke. Pa naj bo to ob rednem prebiranju mojih blogerskih zapiskov, peki belokranjske pogače ali pa urejanju domačega vrtička … 🙂

sveti jožef – zgled moža in očeta

A kljub temu, da moj tast ni ne Jožef, Jože, Joc ali kaj podobnega, na nek način praznuje skupaj z vsemi možmi in očeti. Je pač oče mojega moža. Za kar sem njemu in mami Miji še posebno hvaležna.

Hvaležna, ker me sprejema. In na tihem hrani tisto mojo žejo, ki je v zemeljskem življenju nastala s slovesom ata Tineta.

V tihoti odhajajočega se večera ob prazniku sv. Jožefa, kličem nanj in nad vse može in očete blagoslova na njegovo priprošnjo. Da bi naši možje in očetje, tako kot on zmogli “zapreči oslička, slediti svojim sanjam in poslušati Božji glas” (Jožefova zgodba, Gregor Čušin).

—

Vir fotografije: www.pexels.com

 

Povej naprej!
Prejšnji prispevek
Dan, posvečen Gospodu
Naslednji prispevek
“Meščani” v samooskrbi

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Fill out this field
Fill out this field
Vnesite veljaven e-naslov.
You need to agree with the terms to proceed

Najnovejši prispevki

  • Tebi, sveti Oče
  • Za koga? – Za Slovenijo!
  • Prav poseben obisk
  • Kultura življenja
  • Računam nase?!

Nedavni komentarji

  • Prav poseben obisk - Čudenje življenju na Preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost
  • Kultura življenja - Čudenje življenju na Preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na Mami, kaj je nebeška polička?
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na PDP … leta 1993
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na Prvi jubilej ali bisernih 60

Arhivi

  • januar 2023
  • november 2022
  • oktober 2022
  • julij 2022
  • april 2022
  • december 2021
  • november 2021
  • september 2021
  • julij 2021
  • december 2020
  • november 2020
  • oktober 2020
  • september 2020
  • avgust 2020
  • julij 2020
  • junij 2020
  • maj 2020
  • april 2020
  • marec 2020
  • februar 2020
  • januar 2020
  • december 2019
  • november 2019
  • oktober 2019
  • september 2019
  • avgust 2019
  • julij 2019
  • junij 2019
  • maj 2019
  • april 2019

Se tudi ti čudiš življenju?

Če želiš, da te obvestim o novih prispevkih, mi lahko pustiš svoj email naslov.