To soboto smo praznovali najstništvo enega izmed starejših moževih nečakov. In kakor se (vsaj za družinska) praznovanja spodobi, je navadno to srečanje več generacij. Običajno dveh, treh ali več …
Ne da bi nas kdo posedal za mizo po svoji logiki, se pogosto zgodi, da se usedemo nekako generacijsko. Otroci z otroki, starši s starši, stari starši s starimi starši … Mogoče zaradi aktualnosti pogovornih tematik. Saj sem od starih staršev že slišala, da jim je včasih kar malo odveč, ko od svojih otrok poslušajo cele znanstvene razprave o otroških plenicah. 🙂
A v vsem tem času praznovanja ne moremo mimo medgeneracijskega stika, ko stari starši obujajo spomine …
Kako so se spoznali njihovi otroci
Sama zelo rada poslušam pripovedi starejših. Posebno v zadnjem času. Morda zato, ker se po atijevem odhodu v Večnost še bolj zavedam neprecenljive vrednosti starih staršev kot zgodovinarjev. Mogoče že zato, ker sem ženska in me pritegne vse, kar je povezano z odnosi, posebno v družini … Morda, ker sem z dinamiko odnosov malce poklicno deformirana … 🙂
A bolj kot da sem samo prisluhnila spominom o tem, kako so “fantje ob svojih živahnih, zgovornih dekletih včasih delovali malce zmedeni”, sem se spominjala svojega prvega srečanja z moževimi starši.
Morda povsem slučajno sem najprej spoznala taščo. In najbrž ne bom nikoli pozabila prvega vprašanja in vse, kar je temu sledilo:
“A študiraš? Kaj pa?” je zvedavo vprašala (takrat fantova) mami.
“Filozofijo in teologijo,” sem odgovorila kot čisto sveža brucka.
“Aaa … torej še en brezposelen v družini,” je zaključila moja tašča kot mama bodočega teologa (mojega fanta) in filozofa na poti zaključevanja doktorata.
Najbrž sva se šele po tem zares predstavili. A ostajal je nekako mešan priokus. Srečanje je bilo kratko. Mogoče v spominih lahko rečem Bogu hvala. Saj so o vsem ostalem starši zaslišali mojega fanta …
Takrat bi lahko vzela naglico jezika moje tašče zelo zares. In najbrž bi se to zavleklo v globoko zamero. Celo lahko bi utrdila ta stereotipni predsodek o zoprnosti tašč. A niti ne vem natančno kdaj in kako …
Tašča postane mama
Zagotovo je bilo to še pred poroko. Mogoče sem se nalezla iz besednjaka mojega fanta. Morda iz besednjaka že takrat številčnih maminih vnukov, ali pa celo njihovih staršev. Morda tudi zato, ker se mama Mija sliši tako zabavno. In naj pojasnim … V kolikor me boste kdaj slišali govoriti o mami Miji, ne govorim o odmevnem in znanem musiclu, ampak o moževi mami Mariji. Ki ji, kakor sem se pozanimala, že od nekdaj pravijo Mija.
Kljub prvim besedam, ki mi jih je namenila fantova mami, sem jih raje malce preslišala, se nasmehnila in se prepustila presenečenjem, ki so jih prinesla nadaljnja srečanja. Vsekakor se ne spominjam vsakega posebej, a ko pogledam nazaj čutim, da me prav z veseljem sprejemajo. Tako kot ostale snahe in zete. In prav tako ne bo tonilo v pozabo, ko mi je mama Mija med čestitkami ob poroki rekla:
“Veš Tina, nisem izgubila sina. Ampak sem poleg sina dobila tudi hčer.”
Mogoče mi je zato tako blizu, da tašči rečem preprosto mama. Nenazadnje je mama mojega moža, za kar sem tako njej kot atu neizmerno hvaležna, čeprav morda tega ne znam vedno pokazati.
Od doma kot četrti in peti otrok
Hkrati pa se zavedam, da z možem v primarnih družinah nikakor nisva prva, ob katerih bi se starši soočali z odhajanjem lastnih otrok. Pred nama so namreč utirali pot že starejše sestre in bratje. Tako so se starši hitreje in v krajših, včasih pa tudi v daljših časovnih intervalih soočali s praznjenjem gnezda, ki so ga skozi leta gradili in napolnjevali.
V novem življenjskem obdobju svojih otrok so se tako zopet znova učili iz njihovega življenja in reflektirali lastno prehojeno pot. Kjer se je v prvi vrsti izkazalo, za kaj so zares živeli; za gradnjo hiše, delo, zakon, za otroke … V novem življenjskem obdobju svojih otrok so se torej starši znašli prav tako v lastnem novem življenjskem obdobju z novimi izzivi …
Iskati sebe in drugega
Otroci smo našli drug drugega in se drug za drugega odločili, kar smo pred Bogom in ljudmi s poroko tudi obljubili. Starši pa, ki so po desetletjih trdega dela za družino, delo in dom, morda nekoliko izgubili stik z obljubo, ki so jo dali sozakoncu, so bili zopet poklicani, da na novo najdejo drug drugega. Kdor je šel po tej poti ve, da ni tako preprosto, kot se sliši … In ni ravno primerljivo s tisto začetno zaljubljenostjo, s katero smo se našli njihovi otroci … Ter nenazadnje tudi sami pred kar nekaj desetletji …
A nenehno iskati sebe in drugega je življenjskega pomena. Namreč za kvaliteto medosebnih odnosov, tudi med družinskimi podsistemi (med večimi družinami znotraj ožjega ali širšega sorodstva, npr. med družinami staršev in na novo ustvarjenimi družinami njihovih otrok).
Sama sem priča temu, kako so starši po odhodu otrok intenzivno iskali drug drugega. Tako moževi kot moji. In kako so si nenazadnje pri tem medsebojno pomagali, se spodbujali k udeleževanju duhovnih vaj za starejše zakonce …
Tako smo lahko v svoji ustvarjalnosti zaživeli tudi njihovi otroci v lastnih zakonih in družinah. In kakor nas v odraslosti ne dušijo lastni starši s svojimi idejami, tako se tudi mi nimamo pravice obešati na njihova ramena, npr. z varstvom naših otrok, če jih prej o tem ne povprašamo …
V taki svobodi sobivanja torej lahko tudi tašči rečeš mama … In ne pozabimo … tudi tastu ata (o tem pa kdaj drugič) … 🙂
—
Vir fotografije: https://www.pexels.com
