Pretekli teden je bil nekoliko drugačen. Zame dejansko še nekoliko bolj drugačen, saj sva s sinkom počitnikovala sama, ker je bil možati (moj mož in ati mojih otrok) na službenem potovanju v tujini. Tako da sva z malim malce vedrila in malce živela po bolj ali manj ustaljenem življenjskem ritmu.
Najbrž vam je iz govorice starejših torej poznan izraz slamnate vdove. Ko pač ne ovdoviš zares, ampak samo za nekaj časa. A kako sem se kot slamnata vdova znašla kar na sedmi porodniški?
Čeprav le za nekaj dni, a mogoče je na zunaj bilo videti nekako tako. Prvih nekaj dni preteklega tedna sva s sinkom preživela pri moževih starših na morju. Namreč da nisva bila povsem sama. Poleg starih staršev pa nama je družbo delalo še pet nadebudnih fantov, moževih nečakov, ki so bili prav tako nekaj dni na počitnicah pri starih starših. Tako smo si medsebojno pomagali pri varstvu; starejši fanti so bili nekoliko pozorni na mlajše, mlajši prijetno navihani in tudi z moževimi starši smo se občasno uskladili.
Mama je kuhala, ata v prostem času zabaval otroke z igranjem na harmoniko, sama sem tudi kakšno rekla s fanti, starejši fantje so mlajšim brali pravljice za lahko noč, jih pobožali in objeli ter skupaj zaspali. Ali pa so za nekaj trenutkov zapustili sobo mlajših, ko so jih ti prav iskreno utrujeni napodili: “Hvala za pravljico. Zdej pa zgin’ v’n.” 🙂
Sedma porodniška
Tako nekako je bilo na trenutke videti od zunaj. Posebno, ko smo se v nedeljo odpravljali k sveti maši. Na kar sem fantom rekla, da se jih nekaj lahko pelje z menoj. No, na koncu koncev se je malo v kregu vseh pet moževih nečakov usedlo v moj avto, Emanuel pa je v skrbi, da bom poleg vseh prav nanj pozabila, glasno prijokal za menoj. 🙂
Kaj bi si torej mislili ob pogledu na nosečnico s šestimi poskočnimi fanti, ki so jo obkrožali? – Mogoče na počitniško varstvo, mogoče na neko nenavadno situacijo mame samohranilke, ki ji pri vzgoji in vsem ostalem pomagajo stari starši, mogoče na nenavadno mlado mamico, katere sin je že najstnik in je tudi njej sami v najstništvu spodletelo …
Scenarijev je lahko mnogo. A pustimo domišljiji prosto pot … Ljudje, ki so nas srečevali, so se čudili, nekateri občudovali, drugi spraševali … Moževa mama pa je na vse to ponosno odgovarjala in me treplajla po rami: “Veste, tudi to je naša snaha.”
Ob vsem tem mi je bilo res toplo pri srcu. Ko čutiš, kako veliki družini pripadaš. Ko čutiš, da nisi breme, četudi kdaj prosiš za varstvo. Ko čutiš, kako toplo sprejmejo prav vsako novo življenje. Ko sem se vsak večer potihem zahvalila za vsakega posebej … In se smehljala ob vprašanju, ki sta ga zastavila moževa starša: “Kdo od najinih otrok bo poskrbel pa za 20. vnuka?”
—
Ilustracija: Tina Cvitkovič Pisk
