Višarska skrivnost

Še kar nekaj krajev je na našem planetu, kjer z možem nisva bila. Ali pa sva bila tam prvič skupaj. In med njimi je tudi romarsko središče treh narodov (Avstrijcev, Italijanov in Slovencev), Svete Višarje. Uradno na Italijanski zemlji, a tik čez mejo …

Ljubezen na prvi pogled

Na Svete Višarje sva šla nekako po naključju. Z nič kaj romarskimi nameni. Mogoče celo bolj z nekaj moškega dokazovanja, saj sem kar nekaj časa Roka malce bolj po damsko nagovarjala:

“Ah … sem mislila, da bom z možem Gorenjcem kaj več smučala. Joj, ko sem hodila še na počitnice v Selško dolino …”

Očitno sem že vedela, kam podrezati v moški ego. Posebno Gorenjca iz Poljanske doline, ki se s Solčani pač ne more gledati (zaradi Blegoša in še kakšnega hriba). In tako se je mojemu takrat zelo svežemu možu porodila ideja, da se udeleživa Višarskih dnevov mladih med božičem in novim letom, kjer smo večji del časa preživeli na smučišču. 🙂

Sama sem bila tako sita in Rokov ego zaceljen … Še preden smo se zares postavili na smuči, sva bila v letu najine poroke ponovno zaljubljena. Tokrat v Svete Višarje, malo romarsko vasico sredi visokogorja.

Lepota Marijinih bivališč

Ne vem natanko, kaj naju je tako zelo pritegnilo; hribi, razgled, romarska vasica, svež zrak, smučišče … Ali pa nekje na tihem sama Mama. Ampak bilo je tako prijetno, da sva se želela še kdaj vrniti. Tokrat romarsko …

V Mamino naročje

Naslednji obisk je bil rahlo nenadejan. Mogoče v očeh mnogih norost, saj sva ob najinem pripovedovanju pogosto slišala:

“Vidva si pa precej upata …”

Je torej romanje k Mariji tako tvegano dejanje? Mogoče v visokogorju in morda v času pozne nosečnosti. Natančneje 2 dni čez rok …

A sva zaupala. In to niti ne po tako neoprijemljivem ključu. Ker je bil za nama večji del izziva prve nosečnosti in pred nama skorajšnji porod, nisva natanko vedela, kako vse skupaj izgleda, kako se vse skupaj začne … Kaj pa, če se začne prej …

V zadnjih tednih se je tudi Rok, preden je odšel na delo, vedno znova poslavljal: “Sporoči, če se bodo zažele kakšne ‘vodne’ igre …” 🙂

Ki jih ni bilo. In v zadnjem tednu pred predvidenim datumom poroda je bil mož ves na trnih. Po domače povedano, živčen. Do tistega dne, ko naj bi po zdravniški matematiki rodila. Potem pa se je nenavadno umiril …

Po moško

Tako kot mnogim svetopisemskim možem, očitno tudi danes Gospod mnogim spregovori v sanjah. Ker se je to najbrž izkazalo za najbolj učinkovito. Prav tako pri mojemu Roku, ki mi je na vse zgodaj zaupal:

“Sem sanjal, da si rodila … na Višarjah … Ne vem kaj in kako … a si rodila.”

In prišla je nedelja, 2 dni čez rok, ko še nisem rodila. Ker se tudi še nič kaj ni dogajalo, sva se pogovarjala, če bi kam poromala.

“Lahko bi šla na Brezje k sveti maši … In potem še na kremšnito na Bled. Pa tudi porodnišnice niso tako daleč, če bi se kaj začelo …” je predlagal Rok.

Ne da bi imela kaj proti, sem vseeno poskusila: “Kaj pa, če bi šla na Višarje. Saj si sanjal, da sem rodila tam,” sem nekoliko zasanjano in podkovana z vsemi mnenji o čim bolj naravnem porodu, predložila svoj predlog.

Na prvi pogled ni bilo videti, da bi bil mož v to povsem prepričan. Posebno, ker je kazalo na možnost neviht, v primeru katerih gondola v visokogorje pač ne vozi.

Ob 9h dopoldan je padla odločitev za Višarje, ob 12h sva bila tam pri sveti maši. Zaradi slabega zraka v polni cerkvi, je neki gospe postalo slabo. In duhovnik je z ambona povsem mirno povprašal, če je med navzočimi kakšen zdravnik. Kar se je tudi izkazalo … In takrat sem bila povsem pomirjena. Prva pomoč je preskrbljena … 🙂

5 dni potem …

… sem bila (v zdravniški matematiki teden čez rok) napotena na pregled v porodnišnico. In z možem sva izbrala ljubljansko. Ker sva jo lahko obiskala kar peš.

Po ustaljenih postopkih pregleda je zdravnik predlagal, da sprožijo porod. A v tako hrepeneči želji, da bi se slednji začel sam od sebe, sem predlog zavrnila, saj sem imela po sistemu ljubljanske porodnišnice še tri dni rotacijskega prostora (časa). Z nekaj malo prepričevanja, a v moji odločnosti sva se le dogovorila, da se srečamo ponovno čez tri dni. Segla sva si v roke in zdravnik mi je vzpodbudno zaželel: “No, upajmo da se bo začelo spontano. Potem pa se le oglasite …”

Ne tone v pozabo

Ker se tisti dan, ko sem imela po tednu čez rok pregled v porodnišnici, še nič kaj ni začelo dogajati, sva se z možem odločila, da se odpraviva v Log pod Mangartom, kjer naj bi imel Rok premiero svojega filma. Zaradi boljšega vozišča sva se odločila, da greva v smeri proti Svetim Višarjam ter tik preden zavijeva zopet na slovensko stran, pomahava Mariji, ki je najbrž malo pozabila na nas …

A Marija ne pozabi … Tokrat namreč nisva prispela na zastavljen cilj … Ker se je začelo … spontano … Otroček je trkal na vrata tega sveta in tako smo se ustavili kar v Jeseniški porodnišnici. Dva dni zatem se je, natanko na rok, ki ga zdravniki niso predvideli, rodil Emanuel (Bog z nami).

—

Foto: Rok Pisk