Pogosto vprašanje, ki sva ga z možem slišala, ko so naju spraševali po poletnem dopustovanju. Oba sva se namreč tako zelo veselila oddiha pri Višarski Mariji. Mogoče zato, ker sva se tega zavedala bolj kot Emanuel. Zanj je bila namreč daleč najbolj pomembna stvar na Višarjah gondola. 🙂
Morje ali hribi
Iskreno, ne eno in ne drugo mi ni ravno blizu. Mladostno odraščanje na morju sem preživela predvsem v otroških letoviščih, višji hribi, kakor so to lepi belokranjski vinski grički, pa so bili zame nekako: “Kaj je to?” vse do 4. letnika srednje šole.
Kaj bi namreč Belokranjci z morjem, če imamo pa Kolpo tako zelo blizu … Hribi pa … Ampak o tem kdaj drugič. 🙂
Omožiti gorenjca
To je bila moja velika želja. Saj ne, da v Beli krajini nimamo fejst fantov. A najbrž je bil izziv večji (a tudi o tem kdaj drugič). Tudi s hribi, saj me je Rok kot zelo sveže dekle preizkusil z vzponom na Blegoš. In to po grebenu (za tiste manjše poznavalce hribov: bolj strma/zahtevna pot do vrha). Takrat sem vztrajala vse do vrha brez kakršnega koli prigovarjanja … Morda je bila motivacija, da je ob prvem postanku do vrha Rok dejal: “Tinka, jaz se bom poročil s teboj!”
No, po tem sem vedela, da bo moj. Tako da sem ob naslednjih vzponih malo bolj jamrala. Čez blegoški greben pa potem nisva več hodila …
zakaj svete višarje?
O tem lahko, če še niste, preberete krajši uvodnik. Sama sem sicer odraščala v vročih mestnih poletjih, ob namakanju v Kolpi (včasih s prijatelji tudi po cele dneve), z dobrim tednom letovanja na morju, pa tudi s počitnikovanjem pri starejši sestri v Ljubljani. Skratka, vročine sem bila vajena. Pa tudi popoldanskega počitka, ki se prileže razbeljenim poletnim dnem … Dokler nisem spoznala Roka … In po svoje še boljše ideje s hlajenjem v hribih. 🙂
Tako smo tokratne družinske počitnice preživeli na Višarjah. In ni nam bilo dolgčas …
kaj smo torej ves teden delali na višarjah?
“To(r)ta!” bi vam najbrž čisto navdušeno povedal Emanuel. Po tem je namreč mogoče sklepati, da se nikakor nismo dolgočasili. Naš ritem se je namreč povsem prilagodil družinskemu življenju. Predvsem najmlajšega člana. Po tem, ko smo se v ponedeljek pripeljali z gondolo, se ves teden nismo spuščali v dolino.
V splošnem povzeto je naš dnevni ritem vključeval obisk svete maše (v treh jezikih), izdelavo peščenih tortic, skakanje na trampolinu in kakšen manjši ali večji vzpon. Pri slednjem smo sredi poletja na snegu postavljali snežaka. 🙂
Kaj nam je na počitnicah zares pomembno?
Ko preletim spomine preteklega tedna, mi izstopa nekaj ključnih stvari …
posvečen čas
Mi od vedno veliko pomeni. Predvsem to, da smo skupaj. Ne glede na to, kaj in kako hitro delamo. Da namreč le delamo skupaj, se ob tem pogovarjamo, nasmejimo, pokažemo zanimanje drug za drugega. Pa tudi, če to pomeni, da ob peščeni torti ne vem kolikokrat zapojemo vse najboljše. In to tako navdušeno, da z nami vred potegnejo še italijansko in nemško govoreči romarji. 🙂
v naprej vključeni v skupnost
Prenočevali smo v tamkajšnjem župnišču. In bili po dogovoru vključeni tudi v skupnost nekoliko bolj stalno prisotnih ljudi, ki so tam prebivali v poletni vročini. Nismo bili fiksno vpeti, da bi ne vem kaj delali skupaj. Srečevali smo se predvsem med obroki, jih začenjali in zaključevali skupaj z molitvijo ter tudi kakšno rekli … V angleščini, italijanščini, nemščini, slovenščini … Pa naj še kdo reče, da to ni bilo poleg vsega tudi koristno. 🙂
Preostali čas pa smo si razporejali vsak po svoje in v svojem ritmu. Za hrano in obroke nam torej ni bilo potrebno skrbeti. Kakšen luksuz, ko se enkrat s tem srečaš v lastnem gospodinjstvu. 🙂
oddih in navdih
Odkar sem izkusila duhovne vaje v tišini, predstavlja to zame nekako tisti pravi počitek. Ko se (tudi fizično) odmakneš od vsakdanjega ritma na kraj, ki ti je malo poznan, malo pa ga še raziskuješ. Ko za biološke potrebe (predvsem po hrani) poskrbijo drugi. In se sam poleg fizičnega počitka ne spočiješ samo duhovno, ampak ob Božji besedi hkrati polniš baterije. Za čas, ko se z gore vrneš spet v dolino, v resničnost svojega vsakdana … (Mr 9,2-13)
Biti na počitnicah z družino oz. predvsem z majhnim otrokom, niso ravno duhovne vaje v tišini. Lahko pa ob priložnostih, ki se pojavijo skozi dan, poiščeš tudi to. In to je prednost oddiha v hribih. Ali če govorim natanko za Višarje. Jutra in večeri so bolj tihi, saj je večji del romarskega življenja tam povezan z obratovalnim časom gondole. 🙂
Kolikor smo torej užili družinskega utripa počitnic, so bile te tako močno povezane predvsem s peščenimi torticami. Emanuel je bil čisto navdušen, midva pa srečna, saj je Marija kar na lepem razvezala njegov mali jeziček, tako da naju je zasul s celim kupom novih besed, ki jih je pridno osvajal. Dnevni slaščičarski podvigi pa so bili v tak navdih tamkajšnji gospodinji, da je za naše zadnje skupno kosilo prav zares spekla čisto pravo TORTO. 🙂
—
Foto: Rok Pisk
Nedavni komentarji