Topli dnevi in odpirajoči se popki, ki so v vse večjem razcvetu, ponašajo naš pogled naprej. Na toplo pomlad. Ali celo na vroče poletje. Počasi in postopoma. – Lahko pa celo budijo spomine. Na pretekle pomladi in vroča poletja. Tako kot je v tokratnem postnem času pri meni.
Kar pomnim, nisem bila posebna ljubiteljica vročine in poletja. Morda sicer še najbolj v času šolanja, ko so prišle počitnice in lahkotne obleke. Ter nepozabno hlajenje na KoUpi (beri: Kolpi – za vse ne-Belokranjce). Kaj bi morje. Čeprav mi tudi tega ni primanjkovalo.
A zadnji spomini na morje so nekoliko drugačni. Namreč na tisto morje, ko se podaš na nasičeno plažo kopališča; pri nama z malim otročkom, s katerim čofotaš v vodi in postavljaš peščene gradove. Ali pa vsaj potičke. 🙂
Na zadnjih morskih počitnicah sem imela prav vse; čudovitega moža, malega sinka ter taščo in tasta, ki sta naju gostila na obmorskem vikendu. Vendar so bile moje misli tam daleč, daleč v Ljubljani, kjer so se atiju iztekali …
zadnji dnevi življenja
Tega namreč nismo vedeli z gotovostjo, saj smo se poslovili v upanju, da ni ZADNJIČ. V upanju, da se še srečamo, da še kakšno rečemo, da bomo preprosto še skupaj. Z znamenjem križa na čelu in nasmehom na obrazu.
A stiska v srcu in nemoč v bolezni sta bili v meni tako močni, da sem pred slabimi dvemi leti lahko živela samo dani trenutek. – Morda se sprašujete, kako sem to vedela?
V kolikor sem želela vsaj malo pomisliti naprej, kaj bomo delali, in ali bomo še kam šli … ni bilo predstave, podobe, ideje … Bila je čista tema in misel nanj, ki je bil lačen in žejen zaradi bolezni. V čutenju, da odhaja ter želji in trudu ohranjanja samostojnosti do zadnjega.
obisk pri mariji in prijateljih
V tistih dneh sem težko razmišljala. Ker nisem povsem vedela, kaj je najbolj prav. Kje pravzaprav je moje mesto. Telesno sem bila namreč na družinskih počitnicah, a z mislimi povsem drugje. Ker se nisem zmogla razsodno odločati, saj sem živela za tisti trenutek. Tako smo na Rokov predlog poromali k Mariji za mejo (na Italijansko stran). In obiskali prijatelje, ki živijo v bližini.
V tišini in skupni molitvi sva atijevo preizkušnjo izročila v Marijino varstvo. Nisva vedela, ali je bilo dobro in prav, a tako sva bila najbolj mirna – vsaj za trenutek razbremenjena nemoči.
Ob misli na to intenzivno obdobje mojega življenja, me spomni tudi ena izmed pripovedi Metke Klevišar o “sinu neke znanke, ki je umrl zaradi levkemije. Kakšne dve leti se je zdravil in po transplantaciji kostnega mozga so vsi upali, da mu bo uspelo premagati bolezen. Pa se je potem obrnilo drugače … Vedno je zelo rad poslušal radio, ko pa je (mama) nekaj dni pred smrtjo vstopila v sobo, je vladala tišina. Radio ni bil prižgan. Vprašala ga je, kaj počne, ali naj mu le prižge radio, pa ji je odgovoril: ‘Ne, pusti. Hočem tišino. Zdaj poslušam sebe.’ – Verjetno je to delal tudi že prej, ampak ne tako intenzivno. Zdaj pa je naravnost čutil potrebo, da prisluhne sebi. Tako rada bi vedela, kaj je slišal, ko je prisluhnil sebi. Ampak to bo ostala skrivnost, s katero je odšel” (vir: Tednik Družina, letnik 69, št. 14 (5. april 2020)).
In to ni nujno dejanje samo v trenutkih tako velike preizkušnje, kot je to čutenje bližajoče se smrti. Ampak je še kako pomembno, da se “kljub vsemu hrupu znamo ustaviti in prisluhniti sebi” (M. Klevišar). In bližnjemu, umirajočemu. – To nas spet osredini, osrči, naravna naše notranje čute k bistvenemu.
podobno – a drugačno
Tako kot sva izročila dano situacijo v Marijino naročje, tudi obisk prijateljev ni bil povsem običajen. Tega nisva mogla predvideti. A ozirajoč se nazaj, ni bilo samo naključje. Obiskala sva namreč prijatelje, s katerimi nismo v prav pogostih stikih. Družinica z enim oz. dvema otročkoma. Dvema, z gotovostjo. Le da je deklica, ki se je rodila kot drugorojenka, zapustila ta svet v 26. tednu nosečnosti.
Sedeli smo za isto mizo, klepetali o bolj ali manj nepomembnih stvareh, a kar ni šlo iz ust, da bi se upala prav veliko spraševati o drugorojenki. Nekaj zelo zelo malega. In če bi vedela, kaj nas čaka še tisti večer, bi bila zagotovo bolj pogumna …
—
V kolikor ste spregledali dogajanje zadnjih 40 dni, hoje po puščavi, očetovske skrbi v podobi tasta, ki mu pravima ata ter praznovanja, ki zaseje novo upanje, jih najdete na povezavah.
Se nadaljuje …
Vir fotografije: www.pexels.com