Naveličana vožnje z našim sicer zvestim družinskim avtomobilom, sva agoniji nakupa drugega avta, zarisala črto. Pa ne da bi bila našega zlatega avtka naveličana kar tako, ker imava preveč časa, vendar mu za daljše razdalje nisva več zaupala. Predvsem pa ne, ker se na pot pogosto odpravljava z majhnimi otroki. In nikoli nisva pravzaprav vedela, ali nas bo tokrat resnično pustil na cedilu.

Po drugi strani pa sva redno (beri: mesečno) obiskovala lokalnega mehanika, ki je vedno skomignil z rameni, na najin proseči pogled: “Samo še tokrat,” ki pa se je malo večkrat ponovil. 🙂

Ker nisva ne vem kakšna avtomobilska poznavalca in ker nov avto ni bil v dometu najinih trenutnih finančnih zmožnosti, sva malo brskala in malo spraševala. Na skupnih poteh je bila pogosto glavna tema pogovorov: avto. Pa še neskončno sva cedila sline, ko sva opazovala mimo vozeče jeklene konjičke. Tako sva trčila ob …

avtomobilsko pornografijo

Izraz ni zrasel na mojem zeljniku. A naj avtor modre ugotovitve ostane neznan. – Morda je pornografija kar malo krepka beseda, saj Slovar Slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) razlaga besedo sledeče; “prikazovanje, obravnavanje spolnosti samo zaradi erotičnega draženja, ugajanja”. Krepko, ostro. A naj razložim. Ob tej razlagi stopi pred oči nekaj vidikov, in sicer:

• Spolnost; sama kot ženska najbrž to nekoliko težje razumem. A da bi se vsaj malo lahko vživela v moško navdušenje nad jeklenimi konjički, so me nagovorile besede Roberta Baden Powell-a, ustanovitelja skavtov. In sicer ob razlagi konjskih dirk, ki “so privlačen šport. Kar kri ti požene po žilah, ko vidiš te čudovite živali, najboljše svoje vrste, kako dajo vse od sebe, da bi po navodilih gospodarja zmagali na tekmi” (Robert Baden Powell, Popotovanje k sreči). – Če bi prevedli v bolj jekleni jezik; čudoviti avtomobili, najboljši svoje vrste, kako dajo vse od sebe po gasu svojega lastnika … In vse to še požene kri po žilah.
• Draženje, ugajanje; sicer res nisva človeka, ki bi nama avtomobil predstevljal statusni simbol. Ali pa da bi tešil najine tihe telesne nagone. A vse je bilo, kakor je to značilnejše za naš čas, virtualno. Ko sva odpirala avtomobilske spletne strani in iskala primeren avto. Po možnosti še izven dometa najine finančne zmožnosti, sva ugotovila, da na tihem cediva sline. Za nečim, kar nama, iskreno rečeno, prav nič ne koristi.

Tako sva zaključila draženje in agonijo ter pričela resno iskati.

nezaupanje v slovenski avtomobilski trg

Po zadnji poletni milo proseči prošnji, ki sva jo skupaj z najinim avtom ponovno pripeljala k avtomehaniku, pa se je zgodilo odločilno.

“Dovolj imam! Prav zdaj bom na facebook napisal, ali kdo prodaja enoprostorca oziroma, ali kdo koga pozna, ki …” je rahlo v jezi in malo v obupu rekel Rok. Potem je za nekaj minut odšel v svojo votlino (beri: delavno sobo). Bilo je očitno, da ima tega pleha poln kufer.

A poleg konstruktivnih rešitev, sva v komentarjih tistih, ki so se oglasili, dobila velik odmerek dvoma v Slovenski avtomobilski trg. V kolikor bi sicer gledala zadnjo avtomobilsko nakupno izkušnjo svojih staršev, bi se sicer takoj odločila, da zavijem v izbrano avtohišo. A kaj, ko so bili malo rabljeni enoprostorci tako oddaljeni od številk na najnih bančnih računih. Tako sva še zadnjič pretehtala med tem, ali je za …

pričakovati ali varno peljati?

Tako sva po vsej avtomobilski pornografiji, skepsi in slabih izkušnjah mnogih, ki so odgovarjali na najine socialno-mrežne objave, oklestila izbor. Tako, da sva se po vseh molitvah oklenila bistvenega.

Mož je udaril po moško, rekoč:

“Saj to ni zakon, ki bi bil za zmeraj. Iščeva avto za nekaj let.”

Avto sva potrebovala pred zimo, tako da na jeklenega konjička staršev nisva mogla čakati. Nato sva poklicala prijatelje, ki so se osebno odzvali na moževo objavo na facebook-u. Poleg avtomobila staršev, je bil to edini, ki sva ga peljala na testno vožnjo. Bolj kot testirala, sva raje malo več premolila in se priporočala svetemu Antonu Padovanskemu.

Od najinih želja, ki jih lahko zasledite TUKAJ, je ostalo bore malo. Od vseh le-ta, da se v prtljažniku skrivata dva dodatna sedeža. Tako se je zgodil odločilni ponedeljek, ki je Emanuela kar malo presenetil in začel je spraševati:

“Mami, kje je ati?”

“Šel je po naš novi avto,” sem mu vztrajno odgovarjala od jutra do popoldneva vsakič, ko je ponovil vprašanje.

Običajno mož namreč dela od doma in se v službo vozi enkrat tedensko (izven obdobja karantene). Pa še to ob torkih. Zato je bil Emanuel tako zmeden.

Po popoldanskem počitku, ko smo pred hišo lovili še zadnje sončne žarke, pa je nekaj belega počasi zapeljalo na naše dvorišče.

“Kdo je?” sem zvedavo dregnila sinka.

“Atiii!!” je pričel navdušeno skakati.

Ati je ponosno pogledal izza sončnih očal, Emanuel pa je prekipevajoč nadaljeval:

“Ati, ti nov avto kupil si. Jaz VESEL sem!”

Še nekajkrat je obkrožil avto in si ga ogledoval od zunaj in znotraj. – Ni kaj. Pravi atijev sin!

Po slabem mesecu, kar smo ga udomačili, Emanuel še vedno vsem po vrsti razlaga, da imamo nov avto. Pa tudi na uradnem servisu so potrdili, da je za svoja leta zelo lepo ohranjen. Znotraj in zunaj. – Pa naj še kdo reče, da je sveti Anton sedel križem rok na nebeški gostiji. 🙂

 

—

Foto: družinski arhiv (V kolikor na fotografiji pogrešate Emanuela … Je bil raje znotraj kot zunaj.) 🙂