Naš zlati avto

Morda je nekaterim (z majhnimi otroki) – pa naj bo v vlogi staršev, starih staršev ali vzgojiteljev – znana otroška pesem MOJ RDEČI AVTO. Sama po sebi nič posebnega. Vseskozi se ponavlja isti napev in našteva različne avtomobilske dele in njihovo vlogo. Ne da bi bila na to kakor koli prej pozorna, mi je ob petju mož namignil, da je gotovo avtorica pesmi ženska. – Verjeli ali ne, je avtorica pesmi Mira Voglar. Le kako je vedel? Berite dalje … 🙂

S poklicno deformacijo dela z otroki, si še doma kdaj pa kdaj zapojem kakšno otroško. Skozi čas se je tudi MOJ RDEČI AVTO spreminjala in postajala vse bolj naša. Tako je MOJ RDEČI AVTO postal …

naš zlati avto

Lahko bi si mislili, da sem plehka. Da dam veliko na pleh. Že res, da so me svoje čase (v najstništvu) pritegnile težke kovine ali še bolje težko-kovinarji (beri: heavy metal), a ko prihaja čas zorenja in poslavljanja od jeklenička (jeklenega konjička) se, kot je to v moji navadi, ozrem nazaj. In ovrednotim prehojeno. Ali še bolje, prevoženo …

Naš zlati avto vsak dan bolj kaže svojih skoraj 20 let in več kot 400.000 srečno prevoženih kilometrov. In opozarja, da naj počasi razmišljamo o zamenjavi.

Nisem človek, ki bi svoje poglede usmerjala v pleh(ke) življenjske plati. A včasih je to potrebno. In predstavlja nekakšen projektni izziv. Še preden pa naš zlati avto zares zamenjamo, še malo pogrejem prijetne spomine na …

tiste prve kilometre

Januarski sobotni večer. Kratek dan in hladna noč. Z Rokom sva bila takrat tako sveže zaljubljena, da sva najin čas štela s prvim tednom. Rok je imel s prijateljem v Prekmurju potopisno predavanje o kolesarski poti v Madrid. Ko sva se za vikend poslovila, mi je še dejal: “Ta vikend grem v Prekmurje. A ker je tvoj rojstni dan, te lahko pridem iskat …”

Prekmurje in Bela krajina. Si predstavljate razdaljo? – In tudi nihče še ni nič vedel. Morda je bil to prvi preizkus, da se fant ne šali. Da misli resno … Rečeno – storjeno.

Tako sva se sveže zaljubljena podala na pot proti Ljubljani. Lahko si predstavljate; tako zelo sva bila zatreskana, da je Rok pozabil prižgati luči, kar sva ugotovila, ko je bila ulična razsvetljava za nama. 🙂

Malo sva kolovratila in malo ovinkala. Po asfaltiranih in makedamskih cestah. Govorila o nama … O življenju, veselju, preizkušnjah … In kar tako ustavila nekje ob poti, da sva se posladkala s kosom rojstnodnevne torte in opazovala zvezde … Dokler se ni avto toliko shladil, da sva nadaljevala pot. Kar je tudi pomenilo, da se najin zmenek bliža koncu in bova večer nadaljevala vsak po svoje. Saj sva bila na tako svežem začetku, da sva bila še globoko v ilegali … 😀

od včeraj … pa ne za zmeraj …

No, naš zlati avto ni ravno od včeraj … In tudi pri nas ne bo za zmeraj. V zahvalo za vse srečno prevožene kilometre (tiste, ki sem jih naredila sama ali pa ne), je to moj mali poklon našemu zlatemu avtu. Od družinskega in službenega v mladih letih, se je s časoma prelevil v študentski avto, v zadnjih letih pa ponovno sklepa našo skupno zgodovino z družinskim. Saj sva (z možem) blagoslovljena, zapolnila vsa možna sedišča, da z otroki lahko varno potujemo na družinske izlete.

A kakor kaže, bo kmalu čas za menjavo in drug družinski avto … Ker sva sama malce bosa v svetu avtomobilizma, sva poskušala izpostaviti nekaj osnovnih karakteristik. Iščeva naslednje:

1. ENOPROSTOREC; z možnostjo sedmih sedežev. Ker nikoli ne veš, kdaj potrka na vrata novo življenje. Hkrati nisva pristaša pogoste menjave avtomobilov. Na družinske izlete kdaj pa kdaj vzamemo tudi babico.
2. ZADNJA DRSNA VRATA; po možnosti ne avtomatska, da kdaj ne pozabimo in odreagiramo povsem ročno. Oboje je priporočilo mamic iz prve roke. 🙂
3. DODATNA OPREMA NA MINIMUM; lahko si predstavljate, kako se bova lovila, če bova iz 19-letnika preklopila na kopico novotarij.
4. BARVA; ni pomembna. In to trdim sama kot ženska. 😉 Ali pa vsaj toliko, da se ne pozna takoj vsa umazanija. 🙂

Poleg vsega skupaj cukava za rokav tudi svetega Antona Padovanskega. – Zakaj? – Lahko si preberete TUKAJ.

V kolikor imate kakšne konkretne izkušnje, predloge, priporočila, mi pišite …

—

Foto: tokrat končno moja malenkost 🙂