Sedeli smo pri večerji. Z možem in otroki. Ko me najmlajši sin, ki trikrat tedensko obiskuje varstvo, zamišljeno pogleda in preseneti z vprašanjem:
“Mami, kaj je nebeška polička?”
Tako mi je v kratkem sporočilu nedavno pisala mamica, katere otroček se nekajkrat tedensko varuje pri nas. Ob prebranem se mi je kar nasmehnilo. Saj vprašanje ni zvenelo, kot da bi naj bil odgovor povsem tehničen. Ali pač?
ko sanje preklapljaš na dejanje
Lahko bi rekla, da pišem novo poglavje v knjigi svojega življenja. Da sledim sanjam, za katere verjamem, da so lahko pogosto klic. H poklicanosti, ki je zapisana v nas. Tako nekako, kakor je bilo pri našem dobrem znancu, sv. Jožefu.
Za kaj gre? – Lahko bi rekla, da so sanje preteklih mesecev. Lahko bi rekla, da sem se znašla v stiski, kako bo z varstvom mojih otrok ob sklepu porodniške. Lahko bi naštevala še in še … A pravzaprav je šlo za dolgoletne sanje. O varstvu otrok. Takem, ki skuša odgovarjati na potrebe otrok in potrebe staršev. In gojiti tisti temeljni občutek, občutek za sveto.
Od tod se je v dečkovo srce usedla tudi ta o …
nebeški polički – ali nebeški čakalnici?
Ko se v času popoldanskega počitka naseli v naš dom malo tišine, si z budnim dečkom ogledujeva stare fotografije in se pogovarjava. Kdo koga pozna. Kdo je kdo, ko je bil še majhen. Kdo je komu podoben … Ob široko odprtih očeh in prstku, ki riše pot od obraza do obraza v foto albumu, premišljujem o tem, kako otroku povedati, da je to čas še pred njegovim rojstvom. Ki se za skoraj štiriletnika zdi, da še ni obstajal … V vrtincu notranjih spraševanj med drugim rečem: “Veš, to je bilo pa takrat, ko ste bili ti, Emanuel in Eva še na nebeški polički.”
Tisto s štorkljami bo najbrž povedal že kdo drug.
V resnici ni zrasla povsem na mojem zeljniku, a mi je prirasla k srcu, da sem jo kar nekako vzela za svojo. Legenda sega dobra tri leta v preteklost, ko je prispodobo nebeške poličke uporabil takratni Črnomaljski župnik ob praznovanju 25. letnice prvih skavtskih obljub skavtov stega Črnomelj 1. Med zahvalno sveto mašo je tako vzpodbudil najmlajše: “Volčiči, kaj praznujemo črnomaljski skavti letos?”
Skoraj neslišen odgovor je bil, da 25 let obljub prvih Črnomaljskih skavtov. – Župnik pa: “Nič hudega, saj ne mor’te vedet, ko ste b’li takrat še spravljeni nekje na nebeški polički.”
Nisem bila volkuljica in tudi Emanuel je v trebuščku že opozarjal nase, a sem se ob zadnjih besedah prav prijetno nasmehnila, saj sem bodočemu življenju takrat tudi sama še delala družbo na nebeški polički.
O tem, kako se je na zemljo z nebeške poličke spustil Emanuel, pa drugič …
Kako pa ste sami svojim otrokom razložili začetek novega življenja? – Zapisi (v komentar ali elektronsko sporočilo) toplo dobrodošli. 🙂
—
Vir fotografije: www.pexels.com