Mogoče tudi vi uporabite kdaj ta izraz? – Prav zagotovo. Kaj pa v primeru, ko obiščete svoje prednike ali razširjeno sorodstvo … Namreč tiste, ki praznujejo kmalu. Prav na dan vseh svetih.

Ne morem reči, da prav pogosto hodim na pogrebe. Tudi nisem najbolj redna obiskovalka grobov. A včasih iz logističnih, včasih in predvsem pa iz eksistencialnih razlogov, popeljem s seboj tudi otroke. In pogosto imam občutek, da sem bolj osamljen primer. Kakšni so razlogi staršev, da otroci ostajajo v tovrstnih primerih doma, puščam presoji njim samim. Lahko pa izpostavim, zakaj so otroci tudi ob takih priložnostih z menoj …

prav poseben obisk

Nekaj dni pred samim praznikom vseh svetih sem otrokom, s katerimi preživljamo nekajkrat na teden skupni čas napovedala, da gremo na prav poseben obisk. Namreč na obisk k njihovim pra-starim staršem. Nič nenavadnega zame. Odhajanje, poslavljanje od zemeljskega življenja, umiranje … To sprejemam kot del življenja. Življenja, ki se rodi v družini in v bolečini, ko odhaja in odide. Kako se soočam, soočava in soočamo s tem. Kako ostajamo zaviti v tišino, ko se odpirajo zelo težka vprašanja, na katera iščemo odgovore. Tudi to so pomembni eksistencialni (bivanjski) vidiki, ki jih otrok spremlja v svoji družini. To sprejemam kot del sebe, kot del vzgoje, kot možnost, da me stisne v moji notranjosti, ko me otrok pretrese z vprašanjem o minljivosti, na katerega nimam odgovora.

“mami, kdo je tukaj?”

Me vpraša Emanuel, ko postojimo ob grobu, kjer je samo napis. In beremo. Se pogovarjamo, kdo so ti ljudje in kako so povezani z nami.

“Ampak mami, zakaj nekoga pokopljemo, ko umre?” sprašuje Emanuel naprej.

“Emanuel, pokopljemo umrlo telo. Telo je zemeljsko, ustvarjeno iz zemlje, zato ga vrnemo nazaj. Življenje, ki pa je bilo v človeku, odide k Bogu, ker smo ga prejeli od Njega, ki nas je ustvaril,” odgovorim v tihem premišljevanju.

Kar malo težko, vem. A odmeva. V meni, v otrokih … Pravzaprav ne vem, kaj se bo iz tega rodilo, a se pustim presenetiti tem malim nadebudnežem …

mami – vzgojiteljica z otroki, polnimi življenja

Priznam. Včasih imam kar malo cmok v grlu, ko se primeri kak pogreb bližnjih ali obiskovanje grobov. Najbrž me veliko bolj kot vprašanja otrok, vznemiri življenje v otrokih in kako bodo na to živahnost, ko bom s seboj pripeljala otroke, gledali odrasli. Morda z občudovanjem, da sva jih z možem pripeljala s seboj, morda z jezo in vznemirjenjem, ker ves čas nekdo okrog mojih nog čeblja, morda z upanjem, ker za življenjem, ki odhaja, prihaja novo … Ko ni vse tako tiho in žalostno že samo po sebi …

Vedno znova me stisne. A imam zelo pogosto dobre izkušnje; čudenja in občudovanja, upanja sredi tišine in žalosti, blagoslovov v težkem trenutku, ko si ob besedah sožalja izrečemo tudi želje o zdravju in vsemu dobremu v življenju. Ko nas tako boleč trenutek ponovno vse poveže …

In to gledajo in živijo otroci … To je dragocenost, ki se je v šoli ne bodo naučili.

“Mami, kaj lahko naredimo za tiste, ki so že umrli?”

Se Emanuelu ne nehajo odpirati obzorja. Oči mu švigajo po nagrobnih fotografijah, napisih in številkah, morebitnih atributih. Evo pritegnejo pisani cvetlični aranžmaji in Ruto kamenčki in sveče.

“Molimo, Emanuel. Tako ostajamo povezani. Tako se pogovarjamo z Bogom in vsemi našimi dragimi. Tako jim pomagamo na poti k nebesom. Zato se moramo spomniti tudi tistih, za katere nihče ne moli.”

“Prav. Oče naš, pa Sveti Angel …” je jasen Emanuel. Kar je tudi znamenje, da je bilo informacij dovolj.

Kako ostajajo, pravzaprav ne vem. A z občudovanjem poslušam, ko kdaj pripoveduje, da smo “dedija že pokopali in je sedaj v Nebesih, pri Bogu in svetem Miklavžu.”

Da je kdaj žalosten, ker bi dedija rad kaj vprašal, pa ga ne more. Da ve, da je bil dedi zelo bolan in je imel raka … Da se kdaj spravi in v igri z gorečim srcem mašuje. Za dedija in bližnje … In tudi za tiste, ki potrebujejo našo molitev že tukaj …

—

Foto: družinski arhiv