Rojena v številčni družini petih otrok, nosim hkrati tudi privilegij prvorojenstva. Sicer ne kot najstarejša od petih sorojencev, ampak prav nasprotno. Sem najmlajša. Tista, ki ji upravičen ljudski rek pravi postrganček.
To, da si privzemam naziv petega in prvega (ter v tej vlogi tudi edinega) otroka, je nanesla situacija življenja mojih staršev, saj smo otroci iz dveh gnezd. Otroci ene mame in dveh očetov. A se medsebojno nikoli nismo sprejemali samo na pol, ampak kot sestre in bratje. In čeprav sem bila najmlajša – mogoče prav zato – mi je bil zgled in življenje v številčni družini vedno v navdih. Tako zelo, da ko sva se z možem še kot dekle in fant pogovarjala na zalago, mi je slednji dejal: “Veš, sam se pri treh otrokih ne bi ustavil …”
zgled v družinah
Iskreno me njegova izjava nekako ni presenetila. Ker se tudi najini starši niso ustavili pri treh otrokih. Mož je namreč četrti od petih otrok. Prav tako so v številčnejših družinah rastli najini starši, da o starih starših ne govorimo …
Vendar pa se vsi v ustvarjanju svojih družin niso odločili za številčnost svojih poganjkov. Razlogi so ostali v njihovih zakonih. In prav je tako.
A me je včasih še kot odraščajoče samsko dekle zmotilo, če sem pred katerim od bližnjih svojcev ali sorodnikov omenila, da si sama želim veliko, številčno družino. Navadno so se odzvali s smehom, če ne celo že kar malo posmehljivo. – Kar me je še posebno zbodlo, če se je posmehoval nekdo, ki ni ne prvi, ne drugi, ne tretji … Ampak peti, šesti, sedmi … – V meni je odmevalo: “Ali bi se danes lahko posmehoval mojim besedam, če tvoji starši pred toliko in toliko leti ne bi rekli svoj: ‘Zgodi se …’ življenju tudi petič, šestič, sedmič …?”
zgled okolja
Zagotovo nosi zgled v družini močan pečat, a tudi okolja ne smemo zanemariti. Kar je posebno izrazito za tisti del gorenjske, kjer je odraščal moj mož. Tam je namreč povsem običajno, da družine štejejejo po štiri, pet, šest ali več otrok. Kjer je številčnost nekaj sprejemljivega. Kjer se ne bojijo Življenja, četudi se morda kdaj pojavi nepričakovano. Kjer še ne pomeni, da živijo sami neizobraženi kmetje, ki potrebujejo delavno silo …
In Življenje, ki raste in se na novo oglaša, je tudi dober teden dni nazaj vzbujalo nova vprašanja o tem, da …
“potem zagotovo niste na pregledu zaradi zadnje nosečnosti?”
Je svoje misli ubesedila višja medicinska sestra, medtem ko sem bila sama priklopljena na napravo za CTG (kardiotokogram). V času, ki sva ga imeli, sva namreč govorili o družinah; lastnih, primarnih in tudi razširjenih. Kjer sem med drugim omenila, da pri moževemu bratu pričakujejo šestega otročka.
Z velikimi očmi se je ozrla vame in me vprašala: “Vi pa zagotovo ne mislite preseči vaših sorodnikov?”
Prav tako začudena nad strokovno opazko sem dejala: “Zakaj pa ne?”
Kar nekako nisem razumela, ali je to prepovedano, se ne spodobi, sem mogoče premalo izobražena, ne bi bila številčnemu družinskemu življenju kos … A je ob mojem vprašanju obstala tudi medicinska sestra in (morda v vsej zmedi) odvrnila: “Saj imamo tudi take pogumne mamice radi. Potem zagotovo niste pri nas na pregledu zaradi zadnje nosečnosti?”
“Upam, da ne zadnjič. Ne vem pa, kolikokrat še pridem …” sem odvrnila.
družinska anamneza
In pogum, kakor ga je označila medicinska sestra na pregledu, s katerim sem z vprašanjem odgovorila na njeno vprašanje, je odprl debato še nekoliko bolj globoko. O željah, hrepenenjih in resničnosti naših življenj. O zmožnosti, danosti in odprtosti za Življenje. O opazkah ali celo nasprotovanjih v okoljih, v katerih živimo. O plavanju proti toku ustaljene miselnosti …
V spremljanju naprave, ki je izrisovala otročkov srčni utrip, me je sestra pogledala in zaključila: “Glede na vašo družinsko anamnezo številčnih družin sem prepričana, da se zagotovo ne vidimo zadnjič.” 🙂
—
Foto: Rok Pisk
Nedavni komentarji