• Zgodbe odraščanja
  • Otroške prigode
  • Odnosi
  • Meje življenja
  • O meni

Ker si se tako čudil življenju

pred 3 leta
Tina
Ni komentarjev

Dragi Andrej,

pišem, kakor bi pisala prijatelju. Tako čutim. Z vsem spoštovanjem. Čeprav smo se pogosto le bežno srečevali. Na meni tako ljubih ljubljanskih ulicah, kjer sem preživljala študentska leta in nekaj prvih poročenih v oblikovanju mlade družinice. Potem smo iz Ljubljane odšli mi. In nedolgo za nami, smo v teh dneh zasledili vest, da si odšel Ti. Čisto zares. V hišo Očeta, ki je Ljubezen in kamor je bil vedno uprt tudi Tvoj pogled. – V miru in veselju. Takem, ki naj bi ga v sebi odseval vsak kristjan.

Ne vem natančno, zakaj si mi prirasel k srcu že od malih nog. Saj sem vedno, ko sta starša vestno spremljala vremensko napoved, pritekla pred ekran vsakič, ko sem te zaslišala. Morda me je pritegnil Tvoj pomirjujoči glas ali pa morda nasmejan obraz. 🙂

A še bolj kot to, me je nagovorilo, ko smo se srečevali pri svetih mašah v kakšni izmed centralnih ljubljanskih cerkva. Kaj hitro se nam sicer pripeti, da človeka, ki ga srečamo v cerkvi, že deklariramo za vernika. Pa mnogi odhajajo skozi vrata povsem nespremenjeni in s čemernimi obrazi. – Zate pa se je prav tako zdelo, da si ostajal nespremenjen. A nekoliko drugače – veder in nasmejan.

Pogosto sem te opazila, kako si bil v parku na klopci mirno zatopljen v prebiranje knjig in si vedno z nasmehom odgovarjal mimoidočim upokojencem, ko so Te, strokovnjaka, spraševali po vremenu. V zasebnosti in na ulicah najbrž še nekoliko bolj poetično, kakor pred malimi ekrani. 🙂

V vsem delu, strokovnosti in mimohodih pa si se enkrat ustavil. Še drugače … Si me enkrat ustavil. Ali bolje … Si naju ustavil. Namreč naju z Emanuelom, rekoč:

“Kako čudovite ste mamice z otroki v naročju. Tako uglašene in prepletene s svojimi otroki. Kakor bi bila vsaj za trenutek še vedno eno.”

Za trenutek si se zazrl v malo življenje, ki je na hladen jesenski dan spokojno počivalo v moji nosilki, se nasmehnil in opravičil, ker si naju nepričakovano ustavil in ogovoril.

V tem kratkem trenutku sem se uspela samo nasmehniti. In se čudila tvojemu čudenju nad življenjem.

Sedaj, ko si bil tudi kot vremenoslovec poklican, da se dvigneš nad nevihte in deževje v Njegovo svetlobo, Ti tako skromno rečem le HVALA! – Za vsak veder pogled in prijazen nasmeh. Za vsako dobro besedo, ki je kazala, kako zelo se čudiš … življenju, vremenu in sploh vsemu.

Srečno na nebeški gostiji!

—

Vir fotografije: www.pexels.com

Povej naprej!
Prejšnji prispevek
V boj proti okupatorju
Naslednji prispevek
Prvih skupnih 100

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Fill out this field
Fill out this field
Vnesite veljaven e-naslov.
You need to agree with the terms to proceed

Najnovejši prispevki

  • Tebi, sveti Oče
  • Za koga? – Za Slovenijo!
  • Prav poseben obisk
  • Kultura življenja
  • Računam nase?!

Nedavni komentarji

  • Prav poseben obisk - Čudenje življenju na Preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost
  • Kultura življenja - Čudenje življenju na Preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na Mami, kaj je nebeška polička?
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na PDP … leta 1993
  • Računam nase?! - Čudenje življenju na Prvi jubilej ali bisernih 60

Arhivi

  • januar 2023
  • november 2022
  • oktober 2022
  • julij 2022
  • april 2022
  • december 2021
  • november 2021
  • september 2021
  • julij 2021
  • december 2020
  • november 2020
  • oktober 2020
  • september 2020
  • avgust 2020
  • julij 2020
  • junij 2020
  • maj 2020
  • april 2020
  • marec 2020
  • februar 2020
  • januar 2020
  • december 2019
  • november 2019
  • oktober 2019
  • september 2019
  • avgust 2019
  • julij 2019
  • junij 2019
  • maj 2019
  • april 2019

Se tudi ti čudiš življenju?

Če želiš, da te obvestim o novih prispevkih, mi lahko pustiš svoj email naslov.