Dragi Andrej,
pišem, kakor bi pisala prijatelju. Tako čutim. Z vsem spoštovanjem. Čeprav smo se pogosto le bežno srečevali. Na meni tako ljubih ljubljanskih ulicah, kjer sem preživljala študentska leta in nekaj prvih poročenih v oblikovanju mlade družinice. Potem smo iz Ljubljane odšli mi. In nedolgo za nami, smo v teh dneh zasledili vest, da si odšel Ti. Čisto zares. V hišo Očeta, ki je Ljubezen in kamor je bil vedno uprt tudi Tvoj pogled. – V miru in veselju. Takem, ki naj bi ga v sebi odseval vsak kristjan.
Ne vem natančno, zakaj si mi prirasel k srcu že od malih nog. Saj sem vedno, ko sta starša vestno spremljala vremensko napoved, pritekla pred ekran vsakič, ko sem te zaslišala. Morda me je pritegnil Tvoj pomirjujoči glas ali pa morda nasmejan obraz. 🙂
A še bolj kot to, me je nagovorilo, ko smo se srečevali pri svetih mašah v kakšni izmed centralnih ljubljanskih cerkva. Kaj hitro se nam sicer pripeti, da človeka, ki ga srečamo v cerkvi, že deklariramo za vernika. Pa mnogi odhajajo skozi vrata povsem nespremenjeni in s čemernimi obrazi. – Zate pa se je prav tako zdelo, da si ostajal nespremenjen. A nekoliko drugače – veder in nasmejan.
Pogosto sem te opazila, kako si bil v parku na klopci mirno zatopljen v prebiranje knjig in si vedno z nasmehom odgovarjal mimoidočim upokojencem, ko so Te, strokovnjaka, spraševali po vremenu. V zasebnosti in na ulicah najbrž še nekoliko bolj poetično, kakor pred malimi ekrani. 🙂
V vsem delu, strokovnosti in mimohodih pa si se enkrat ustavil. Še drugače … Si me enkrat ustavil. Ali bolje … Si naju ustavil. Namreč naju z Emanuelom, rekoč:
“Kako čudovite ste mamice z otroki v naročju. Tako uglašene in prepletene s svojimi otroki. Kakor bi bila vsaj za trenutek še vedno eno.”
Za trenutek si se zazrl v malo življenje, ki je na hladen jesenski dan spokojno počivalo v moji nosilki, se nasmehnil in opravičil, ker si naju nepričakovano ustavil in ogovoril.
V tem kratkem trenutku sem se uspela samo nasmehniti. In se čudila tvojemu čudenju nad življenjem.
Sedaj, ko si bil tudi kot vremenoslovec poklican, da se dvigneš nad nevihte in deževje v Njegovo svetlobo, Ti tako skromno rečem le HVALA! – Za vsak veder pogled in prijazen nasmeh. Za vsako dobro besedo, ki je kazala, kako zelo se čudiš … življenju, vremenu in sploh vsemu.
Srečno na nebeški gostiji!
—
Vir fotografije: www.pexels.com
Nedavni komentarji