Dragi sveti Miklavž,
leto je naokoli in kmalu boš spet prišel med nas, da razveseliš otroke in odrasle s svojimi darovi.
Morda si med prebiranjem pisem opazil, da tokrat mojega ni bilo med njimi. Ne, ni problem v tem, da sem že odrasel, ali da bi dvomil vate. Ravno nasprotno! Lani si tako resno vzel moje želje, da …
Priznam: nisem verjel, da boš izpolnil obe moji veliki želji, ki sem ti ju lani napisal. Nisem verjel, da bomo ob letu osorej živeli v novem domu in nas bo razveseljeval smeh (in budil jok) nove družinske članice. Selitev ob vseh finančnih omejitvah se je zdela nekaj nemogočega, dajanje življenja pa itak nekaj, kar naju s Tino presega …
Pri ljudeh je to nemogoče, pri Bogu pa je vse mogoče – sploh če ga še svetnik tvojega kalibra pocuka za rokav.
In tako si poslal oboje: otroka in nov dom. Za oboje sem ti iz srca hvaležen. Bi ti pa – če smem – nekaj predlagal oz. te prosil.
Verjetno se kot študent teologije nisi ukvarjal s psihologijo. Mogoče pa bi ti kanček poznavanja tega področja kljub temu pomagal. Vsaj toliko, da bi vedel, da taka velika darila lahko pomenijo tudi veliko stresa. Sploh če jih pošlješ več v paketu. Ko združiš selitev v negotovosti, ali te bo otrok prehitel ali ne, temu pa dodaš še kup službenih obveznosti, je doza stresa zagotovljena. Stres pa ni dober za zdravje.
To je tudi razlog, zakaj se ti letos nisem upal pisati.
Zato bi te prosil: ko pošiljaš velika darila jih prosim ne pošiljaj v paketu.
Hvala!
Rok
foto: pexels.com
