Po dobrem mesecu pasivnega oddiha (v večjem delu od pisanja prispevkov), sem precej aktivno opazovala in se spraševala, kako to, da se ne utegnem mirno usesti za računalnik in spisati (ali natipkati) tistih nekaj vrstic. Težko rečem, da bi bila zaenkrat težava pomanjkanje navdiha. Idej, tematik in vsakdanjega čudenja življenju ne primanjkuje. In kar nemogoče je pomisliti, da ga kdaj tudi bo. 🙂
Tako sem po počitniški kontemplaciji (opazovanju) in meditaciji (premišljevanju) ugotovila, kako zares je …
daljši dan
“Neverjetno. Ko se mi že zdi, da sem ujela ‘val’ nove spremembe, se spet nekaj spremeni. In te večerne procedure se takoo zelo vlečejo …” sem nekoč malce potarnala v enem izmed pogovorov s svakinjo.
Razumevajoče me je pogledala v oči in mirno dejala: “Res je. Na to sem se sama že navadila. Na daljši dan nekje med zaključkom šolskega leta in vrnitvi iz družinskih počitnic.”
Kar je nekako obdobje dobrega meseca v poletnem času.
“Potem pa se nekako začne umirjati. Dan se prevesi, počasi se začnemo pripravljati na jesen in preklapljati na šolski ritem,” je še zaključila.
Saj ne, da bi mi bilo v nevem kakšno breme. A ko se želim zvečer – glede na to, da je daljši dan, so ure lahko zelo pozne – usesti za računalnik in malo prevetriti svoje misli, me začne zmanjkovati. V kolikor ne zaspim že z otroki, ko jih položim v posteljo. Pogosto še oblečena in običajno zaspim še preden to uspe njim. 🙂
juhej – mamica sem
Poleg večernega uspavanja otrok, pa je naše veliko veselje, kako hitro se otroci spreminjajo. Iz sedenja v plazenje, iz plazenja v stojo do prvih korakov. Zunanji svet postaja vedno bolj privlačen in vabi k odkrivanju novega. Tisti, ki imate otroke (predvsem, če imate več kot enega), boste razumeli, da se drugorojencem in ostalim pri tem nekoliko bolj mudi. Da ne bi kaj silno pomembnega zamudili. 🙂
In ko se mi že zdi, da sem se v nečem novem vsaj nekoliko ujela, navadno spet nastopi sprememba. Z mislijo na slednje sem se že nekako spoprijateljila in jo sprejela za trenutno edino življenjsko stalnico.
Poleg iztekajočega se porodniškega dopusta in odpiranja novih projektov, pa je tu še meni tako ljubo …
sozvočje z naravo
O tem, kako smo postali meščani v samooskrbi, sem pisala v času hude karantene. Takrat sem se bolj v upanju podala na domači vrt in vedno kaj novega vrgla v zemljo. Potem pa skupaj z možem in otroki čakala, opazovala in tako skrbela za balzam, ki je sproščal oči in duha od ostalih vsakdanjih obveznosti.
A sredi poletja je naš vrt vse bolj zelen.
Kakor rada kdaj v šali pristavim: “Včasih sem po solato, čebulo in korenje hodila v trgovino za vogalom. Po novem ni kaj dosti drugače. Še vedno grem za vogal po solato. Tokrat na svoj vrt,” ko me povprašajo o tem, kako sem se meščanka privadila na selo.
Tako v teh mesecih včasih bolj kakor računalniška tipkovnica, kliče vrt za vogalom. Ki tako nevede in potiho boža mojo dušo in prevetri misli. In na tiho potrjuje, da je včasih sprememba, ki se sveža pojavi na jedilni mizi, ne samo edina, ampak tudi dobra stalnica.
—
Vir fotografije: www.pexels.com
Nedavni komentarji